Projektiranje javnega (okrogla miza - MAO)

PROJEKTIRANJE JAVNEGA

okrogla miza – MAO (junij 2013)

Jože Barši

Naslov Projektiranje javnega je vsekakor tema, ki ji nisem kos na način neposrednega ustvarjalca v tem področju, navsezadnje nisem projektant tu nastopam kot nekdo, ki je sicer diplomiral arhitekturo delujem pa v polju umetnosti. Maja me je povabila kot nekoga, ki je izven stroke in kot tak bom tudi govoril.

Za začetek si bom izposodil Holleinovo izjavo: „Vse je arhitektura“. Na prvi pogled sicer nadvse nenavadna izjava, ki pa je nadvse natančna. Če je namreč arhitektura vse, je lahko vse le v toliko v kolikor se vanjo vpisuje nekaj kar ni arhitektura. Kar navsezadnje ni težko razumeti. Arhitektura se tako kot katerakoli stvar ali pojem lahko vpisuje le na ozadje svoje negacije. Pojem je namreč določljiv šele v razmerju z nečim, kar ni on sam. Recimo, slon je slon samo zato, ker je kopica stvari, ki niso slon, kar ne pomeni nič drugega kot to, da ga poleg slonosti definira še vse tisto, kar slon ni. K identiteti stvari, katerekoli stvari, tako sodi tudi nekaj, kar ni ona sama. Pomen te stvari je naluknjan z nejem tiste stvari. Je obenem del stvari in ni tista stvar. Vprašanje negacije oziroma Ne-ja je sicer mnogo kompleksnejše, kot ga je mogoče tu razdelati. Če poenostavim oziroma skrajšam, gre za dva NE-ja: en kot zunanji NE, ki je stvar logike, stvar ozadja, zunanjosti in drugi kot notranji NE, ki je po Deleuzu mnogo bolj zanimiv, saj govori o neznanem v stvari sami. Navsezadnje je to NE o katerem tudi sam govorim takrat, ko govorim o robovih in preseganju meja posameznih strok. To so namreč načeloma Ne-ji, ki sem jim stroke, ko delujejo dogmatsko nadvse upirajo.

Javnost je tu tako vpisana kot zunanja stroki. Javni prostor pa kot tista stvar ki je obenem zunaj in znotraj stroke. Zunaj, ker ga naseljuje in uporablja javnost in znotraj, ko ga oblikujejo arhitekti. Če bi poenostavil bi bilo mogoče reči, da javni prostor predstavlja nekakšen notranji NE o katerem sem prej govoril.

Ideja zunanjosti in notranjosti navsezadnje ni daleč od definicije za arhitekturo, ki jo v svojem besedilu Zaris projekta arhitektura zapiše Petra Čeferin. Citiram: "Arhitektura je pri sebi – se pravi, postane arhitektura – šele zunaj sebe. Kaj to pomeni? To pomeni, da zunanjost ni tisto, čemur se mora arhitektura podrediti, in da niti ni goli material, s katerim lahko po mili volji razpolaga. Pač pa v tej zunanjosti arhitektura šele nahaja samo sebe, v njej se arhitektura utelesi, ta zunanjost je telo arhitekture."

Na prvi pogled je del zunanjosti, o kateri govori Čeferinova, uporabnik ali v množini javnost, tu mislim na dogmatsko stroko, ki zagovarja in ve kako je treba in s tem imobilizira singularnosti posameznih del. Posebnosti stroke usmerjajo k strokovnosti, k temu, da nekaj ni dostopno vsem, temveč samo ekspertom,strokovnjakom. Ali še drugače, stroka je nekaj kar ni v skupni rabi, kar je skupnosti izvzeto. Agamben z uporabo besede profanacija to razloži še bolj natančno. Pojem profanosti, kot ga uporablja Agamben, je pojem, ki izvedencem, veščim neke prakse, odvzame to, da je vsebina, s katero se ukvarjajo, samo njihova last. Neekspertnost je pri tem nenadoma prednost. To, da se tudi eksperti obnašajo kot, da ne vedo je ključno, saj omogoči zunanjosti ali obema NE-jema, da začneta delovati. Tako je mogoče razumeti Altov odgovor, da ne ve kaj je arhitektura, obenem pa je projektiral arhitekturo.

V nadaljevanju bi razmerje javnosti in arhitekture rad še poglobil. Ranciere, francoski filozof, ki se ukvarja z estetiko in emancipacijo, v knjigi Emancipirani gledalec pripoveduje zgodbo stavbnega mizarja, ki v nekem gradu polaga parket in se v času odmora ozre skozi okno, kjer opazi baročni park. Prizor, ki mu ni namenjen, pa vendar si ga mizar prisvoji. Skozi to zgodbo stavbnega mizarja, njegove izkušnje obveze dela in užitka ukradenega prizora, Ranciere razvije idejo o distribuciji čutnosti, ki pomeni kje se lahko nekaj kaže in komu je to namenjeno. Emancipacija se tu zgodi v relaciji jaz moram delati in pogledom, ki ni namenjen kontroli rok, temveč je to pogled na svet kot ga zaznavam. Seveda je to lahko katerikoli prizor, ki gledalca požene v tok nečesa, kar sam imenujem maštanje. Maštanje samo po sebi ni emancipatorno, daleč od tega, je pa nek prazen prostor, ki omogoča, da se vanj naseli misel. Recimo: "zakaj sem tako reven" in v nadaljevanju: "uprl se bom". Vendar sam tega upora nikakor ne zmore, s pomočjo drugih, ki čutijo podobno, zaznavajo podobno, pa je to dosegljivo. Debata se tako odvija okoli področja skupnega, skupne čutnosti – oziroma sveta, ki ga zaznavam. Seveda je zaznava oziroma čutnost stvar posameznika, tega da skozi operacijo zapleta s čutnostjo, sem sam, ki si daje prostor niča, ki naredi prostor za nekaj delujočega na telo. Tu delujoča praksa je praksa notranjosti, trebuha, telesa, animaličnosti, delirija, tujosti v svojem lastnem telesu, postajanja v jeziku Deleuza in na koncu maštanja. Na drugi strani je stvar politike stvar zunanjosti, policije, prepovedi in vojne oziroma boja za karkoli že. Čutnost je na strani nemega Munchovega Krika, politika pa je na strani glasnega krika po drugačnem in na novo ustvarjenem svetu.

Gre za to, da je zaznavanje dosegljivo vsem, tako ali drugače imamo razprte čute za vstopanje zaznav, politika pa je tista, kjer se odvija polemika rekonstruiranja ali preokvirjanja možnosti krajev vsebin in form čutnosti, ki se daje v skupno. Če ponovim: politika je polemična oblika o spremembah, preoblikovanju skupnega, estetika pa je tisto, kar sproža zahteve po spremembah. Pri estetiki kot jo razume Ranciere ne gre za formo, temveč za strast, ki jo forma sproža. Grozljivost neke jeze, ki se v nadaljevanju formalizira kot: "tega nočem več, dost mam".

Strast je na strani umetnosti, politika na strani ustvarjanja družbe. Je stalno uravnovešanje in z novimi zahtevami, ponovno rušenje tega ravnovesja in ponovno vzpostavljanje ravnovesja. Čutnost destabilizira, politika stabilizira. To je neskončni krog čutnosti in politike. Politika je predvsem boj za enakost in ta za vse jo povezuje s čutnostjo. Enakost je diskonsenzualna, ni sporazuma o tem kaj enakost je. Je konfliktni vozel o tem kaj enakost je oziroma ni. Spomnite se na razprave o Družinskem zakoniku. Ni pomiritve temveč stalen boj za pridobljene in znova izgubljene ali še nikoli pridobljene pravice enakosti. Potiskanje v poligone posameznih strok, metod, veščin ali vedenj je tako na strani tistega kar Platon imenuje "delo ne čaka" in kar je razlog, da Platon ni dovolil obrtnikom, trgovcem in seveda sužnjem, da bi obiskovali umetnostne dogodke. Močno se je namreč zavedal emancipatornosti umetnosti. Njegova zahteva je namreč bila: "tu pri delu je tvoje mesto". Emancipacija tako pomeni prisvojitev prostora, ki ti ne pripada ali pa ti ga jemljejo. Navsezadnje začetek velikega dela zadnjih uporov po svetu so bila in so vezana na izgubo nekega prostora ali zavzetje nekega prostora.

Politika je tako oder sporov, ki jih ustvarjajo posamezne skupnosti ali še bolje kolektivi, ki jim za nekaj gre. Zakaj omenjam kolektive v razliki do skupnosti? Kolektivi so usmerjeni, imajo isti ali vsaj sličen interes. Spori se tako odvijajo med posameznimi kolektivi. Pa naj bodo to najranljivejši deli družbe, ki jim ravno tako pripada prostor. Javni prostor je tako prostor možnosti uveljavljanja svojih zahtev, ki politiko postavijo pred dejstvo, tukaj smo, slišite nas in zahtevamo enakost. Javni prostor seveda že dolgo ni razumeti samo kot fizični prostor, gre tudi za vse oblike medialnosti, infrastrukture, ki komunikacijo slišnosti ali vidnosti omogočajo. Obenem pa se je potrebno zavedati, da ni idealne stabilne pozicije, daleč od tega, ne gre za perfektnost, pač pa za spore, formalne odprtosti, raznolikosti interpretacij, prevajanj, jecljanj ali delnih razumevanj saj le tu ostaja prostor za slišnost posameznih kolektivov ali celo avtorsko intervencijo.

Kje pa je v vsem tem arhitektura? Naj si znova pomagan s Petro Čeferin in povem vse to je namreč ena od zunanjosti arhitekture. Tako rekoč pogoj arhitekture, zunanjost, ki postaja notranjost. Operativnost stroke, in s tem bom zaključil, je da v okolju stroke deluje tudi tisto, kar na prvi pogled ni stroka – neka nestroka, ki jo vedno na novo vlečemo v okrilje stroke, in vedno na novo se konstruira nova stroka, iz katere izpade neka po novem ne-stroka, in tako v nedogled, da bi se leta reaktualizirala, mobilizirala oziroma na novo premislila svoja stališča.

Radio Študent: Arhitektura govori - devetič: Jože Barši

http://www.radiostudent.si/kultura/arhitektura-govori/arhitektura-govori-devetič-jože-barši

GOVORI, PAMFLETI (KOMENTARJI, refleksije …)

GOVORI, PAMFLETI (KOMENTARJI, refleksije …)

Jože Barši

1

Govor na obhodu¹ ALUO²: letni semester, maj 2010

Močno dvomim o možnosti večjih sprememb na nivoju institucije. Institucijo vidim kot bolj ali manj slab okvir za konkretna dejanja posameznikov. In ta so odgovornost ali študentov ali pedagogov. Navsezadnje prav ti, poleg administrativnih in drugih nepedagoških delavcev, sestavljajo akademijo. Zato se mi zdijo izjemno pomembne vse te na prvi pogled majhne drugačnosti – drugosti, ki se dogajajo v okviru formaliziranih postopkov ali tudi zunaj njih.

Kar se mi zdi še posebno pomembno, je »povezovanje« teh drugosti. Čeprav gre na začetku za pomoč podobnosti, pa gre v naslednjih fazah za soobstoj konfliktnosti, ki tudi v nezdruževalni funkciji povzročajo ponovne razmisleke. Poudarjam: ne gre in naj ne bi šlo za zavzemanje prostora z enim načinom, eno formalizacijo, eno vizualizacijo. Navsezadnje se vedno znova izkaže, da sobivanje drugosti drugost omogoča. Ali drugače, pomembno je, da zavzamemo militantno držo do svojih prepričanj, obenem pa ne izgubimo iz vida dejstva, da smo varni takrat, ko premišljujemo o varnosti tistega, ki nam stoji nasproti, in se zavzemamo zanjo. To nikakor ne pomeni relativizacije ali, kot sem rekel, zavzemanja z enim načinom. Daleč od tega – pomeni predvsem še močnejšo konceptualizacijo raznolikih teritorijev.

Kaj je to, kar imenujem militantnost misli, oziroma, za kaj se zavzemam? Za soobstoj misli, seveda. Soobstoj ob čem? Gre za to, da je misel snovna, materialna, kot kateri koli material, ki se pojavlja v okviru naše institucije. Lahko bi rekli: ideja ni koncept, temveč je operacija, je dejanje, ki deluje v materialnem svetu, in kot táko je dejanje radikalne desublimacije – ne povzdigovanja, ne zamaknjenosti, temveč afirmacije. Ali, če sem natančnejši, gre za praznost/nič/nesmisel/problem, ki v nadaljevanju afirmira možnost emancipacije.

Če povzamem besede Rada Rihe: »Ideja je objekt posebnega kova in kot taka je nedizajnirana, je znamenje objektove narejenosti in njegove ontološke negotovosti, ki je znamenje še-odprtosti.

Ne gre za Kantovo idejo, ki spreminja svet na način relacije teorija – praksa oziroma kontemplacija – delovanje. Daleč od tega. Gre za to, da je misel objekt med objekti, da ni teorija, ki posledično deluje na prakso, temveč deli usodo vseh drugih objektov tega sveta.

Pravo vprašanje torej ni, 'kaj je ideja?', temveč 'kaj ideja dela v svetu?'. Misli namreč 'gre za nekaj'. Seveda ne gre za prisilo uresničitve, kajti bojte se uresničitve svojih želja, temveč je pomembno to, da misel vzpostavi distanco do sebe. Da sicer nekaj hoče ali da ji 'za nekaj gre', vendar temu 'hočem' doda še en miselni akt. Je neka stvar, ki daje misliti, je izvor misli, misli o nečem, in kot taka misli neodvisno od izvora, misli samo misel. Je predpostavka čiste misli, ki z delovanjem proizvaja svojo materialnost, in kot taka deluje v realnem svetu in kot delujoča proizvaja motnjo, ki ni nekaj evolucijskega.«³ Primer te stvari ali, če hočete, dobrega dela, delujočega v svetu, je ravno to, da nam daje oziroma nas sili misliti.

2

Govor na obhodu ALUO: zimski semester, januar 2011

Če sem lansko leto govoril o misli, ki z delovanjem proizvaja svojo snovnost, je bil letošnji semester posvečen problemu reprezentacije te misli. Ali drugače, razprava se je vrtela okoli relacije formalno – neformalno. Izhodišče so bili teksti Charlesa Harrisona.

Vračanje kiparstva k tradicionalnemu modelu je stvar nevednosti in ekonomije. Zaskrbljujoče je, da praksa – in to katera koli umetniška praksa – nima moči, da bi se uprla krojenju svoje usode s strani katerega koli, še tako majhnega naročnika. Če bi imela umetnost resnično moč, družbeno in ekonomsko, ne bi niti pomislili na vračanje k tradicionalnemu modelu. Očitna regresija, recimo, splošno sprejetega javnega kiparstva v Sloveniji verjetno sploh ne bi bila možna v tej obliki. Seveda pa je težava – ali del nje – naš molk. To je tudi predmet razprav v letniku o tem, kako se pozablja na historično pridobljene in očitno znova izgubljene smeri modernizma,⁴ ki so vsaj po mojem mnenju temelj sodobnih umetniških praks. Seveda tu ne mislim na zgodnji ali visoki modernizem, temveč na boje, ki so jih bojevali Greenbergovi in Friedovi nasprotniki v minimalističnih in postminimalističnih praksah. Obdelovali smo lekcije poznih šestdesetih let in poskušali izostriti antiformalistične drže tistega časa v povezavi s tem, kar se dogaja danes. Seveda ne gre za to, da nekritično sprejemamo in poveličujemo ali kako drugače mistificiramo prakse, ki so se pojavljale ob visokem modernizmu, temveč za to, da jih reflektiramo, komentiramo in kritiziramo. Gre za raziskave, kritike in razprave, ki naj bi stimulirale razmisleke na temo sodobnih umetniških praks.

Ne gre niti za avtonomijo ali fetišizacijo umetnosti, ki v trenutku svoje zamrznitve v blago postane dogmatska in dekadentna. Avtonomija v umetniški praksi mora biti vedno in kadar koli relativna, kar omogoča oziroma pomeni biti odprt do kritike, »realizma« okolja in sprememb, ki jih nove situacije ustvarjajo. Še več, relativnost avtonomije je treba nenehno pregledovati in jo postavljati v kontekst sveta, v katerem se razmere spreminjajo, se pravi v zgodovini, ki jo živimo in ustvarjamo. Če bi namreč dopustili fiksiranje avtonomije umetnosti, bi to pomenilo, da sprejemamo predpise, protokole, kakšne naj bi bile umetniške prakse. Temu se na šoli, kot je naša, seveda ne moremo povsem odpovedati, vendar pa poudarjam to hrbtno stran umetnosti, ki govori o tistem, kar (še) ni umetnost/del stroke oziroma del tega, kar eksperti/poznavalci prepoznavajo kot umetnostna dela.

3

Govor na otvoritvi razstave Utopični seminar v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje: letni semester, junij 2011

Čeprav naj bi bil otvoritveni govor neke razstave karseda kratek in posvečen delom in zahvalam vsem sodelujočim, bom sam izkoristil to priložnost, da nekaj povem. Ta »povem« se seveda veže na celoletno delo in razmisleke, ki smo si jih med seboj bolj ali manj uspešno delili pedagogi in študentje.

Ne bom govoril o posameznih delih, navsezadnje so to še vedno študentska dela, narejena v času in prostoru Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Kar se mi zdi pomembno, je, da povem, kako je celoletni projekt potekal in kaj je sprožal. Kako je učinkoval in kot učinkujoč deloval na akterje skupnosti, ali bolje, na akterje kolektiva Utopistov. V primerjavi s historičnimi utopijami naš projekt ni bil rezultat misli enega človeka in njegovega nezadovoljstva z obstoječo družbo. Poizkus, ki smo se ga lotili, je bil zahteven, predvsem zato, ker je bilo vanj vpletenih toliko ljudi, študentov in profesorjev. Postopki, protokoli, metode in prakse poučevanja so se spremenili do mere, do katere smo sprejeli idejo o enakosti inteligenc, kar ne pomeni nič drugega kot to, da ne vstopamo v znane relacije pozicij vednosti, temveč računamo na to, da smo si v sposobnostih učenja enaki in da v proces ne vstopamo kot prazen list papirja, temveč s seboj nosimo ves repertoar predhodnih znanj, védenj ali mnenj.

Če je skupnost združba različnih, ki se jim priznava enakost, pa kolektiv zahteva usmerjenost, ki omogoča učinkovito delovanje, denimo, podjetja. Paradoks, ki se zastavlja pri tem odnosu, je viden že v samih definicijah. Skupnost kot združba posameznikov in kolektiv kot podjetje usmerjenosti, ki omogoča učinkovitost. Ta odnos je treba videti ne samo kot odnose med posameznimi subjekti, temveč tudi kot odnose med posameznimi strokami. Pri projektu so sodelovali študentje vizualnih komunikacij, industrijski oblikovalci, študentje kiparstva in slikarstva ter profesorji teh strok. Kolektivi so se ustvarjali, se razgrajevali, razpadali, se razumeli ali ne razumeli in se ponovno sestavljali. Ne glede na vse drame ali pasivnosti v vsem tem dogajanju pa se mi zdi to mešanje, premeščanje in tudi opuščanje ključno. Ta napor biti skupaj, čeprav z različnih strokovnih, osebnostnih ali mnenjskih pozicij, je ključen. Biti del skupnosti – če sprejemaš pravila igre, seveda – je načeloma lahko. Težava nastane, ko naj bi skupnost delovala kot kolektiv, ki si za nekaj skupaj prizadeva. Tu je igra mnogo bolj zapletena. Militantnost posamičnosti, njene misli ali ideje je treba sicer zagovarjati, a vendar paziti na dostojanstvo druge misli, kar vsekakor potegne za seboj idejo defetišizacije lastne stroke, ki nikakor ni omalovaževanje posameznih strokovnih stališč. Prav tako ne gre za konsenz o tem, kaj je oblikovanje ali umetnost, za konsenz o pravilnem formaliziranju vsebin. Ustvarjalni kolektiv ni konsenzualen, temveč je prostor, ki zagotavlja in omogoča konstruktivne spore, razlike in zamike med praksami. Gre za soobstoj konfliktnosti, ki ne pomeni relativizacije vsega, ampak se posamezna stališča prav z nestrinjanjem reaktivirajo, mobilizirajo, reaktualizirajo in na novo premislijo. To ne pomeni nič drugega kot to, da med posameznimi praksami ni pomiritve, ni zaključka, temveč gre za dinamično razmerje, ki vedno na novo rekonfigurira izkušnjo čutnega. Obenem pa defetišizacija posameznih praks omogoča prav te nove formalne svobode.

Postopki formaliziranja niso zapovedani, so pa v procesu operacionalnosti še delujoče ideje odprti; v tem se razlikujejo od, recimo, zamrznjenih konceptov ali znanih definicij. In tu se mi zdi kolektiv tako pomemben, pa čeprav je to kolektiv samo ene šole, ene institucije, ene naloge ali celo minimalno samo dveh oseb. Šola ali učenje tako ni samo akumulacija empiričnih vednosti v samoti knjige in učenca, daleč od tega: učenje je mešanje teles, ki omogoči srečanja in posledično tudi spore, konflikte, ki se v nadaljevanju lahko izkažejo kot ključni pri demontaži starih in montaži novih pogledov na kar koli že. Šola je tako prostor možnosti interakcije med učiteljem in študenti, med učiteljem in študentom, ali med študenti samimi. Slednje je v okolju umetniških šol nadvse pomembno. Opazovati, kaj delajo drugi, to primerjati s svojim delom ali se konfrontirati z okolico v obliki komentarjev, vprašanj, dvomov ali zagovorov. Sprejeti tovrstna srečanja in biti dojemljiv zanje. Deleuze temu pravi: misliti je srečanje in to srečanje nas sili misliti.⁵ Srečanje je namreč vedno srečanje z nečim, česar ne prepoznamo, kar v nas budi zanimanje – radovednost, ki je sicer lastnost mnogih živali in otrok, pogosto potem zatrta v postopkih dogmatske misli, ki jih zahtevajo institucije.

4

Govor na obhodu ALUO: zimski semester, Afirmacija in smisel, junij 2012

Kot sem v preteklosti že mnogokrat rekel, je prehod od nalog, ki ji zada profesor ali so določene s programom, k samostojnejšemu delu, ki naj bi kulminiralo v diplomi, za študente izjemno težak. V letošnjem študijskem letu sem ubral drugačno pot kot prejšnja leta. Veliko manj sem se neposredno ukvarjal s konkretnimi deli študentov in sem učil nekako od strani. V ospredju sta bila dva pojma: afirmacija in smisel. O njiju sem razglabljal na petkovih predavanjih, ki sem jih izvajal ves semester.

Začeti z nečim, kar bo v prihodnosti lastna umetniška praksa, tako pomeni tudi začeti »misliti s svojo glavo«. Učenje v tem primeru tako ni samo empirični posrednik med nevednostjo in vednostjo, temveč mnogo več. V postopke učenja je vpleteno celotno telo z vsem repertoarjem čutnosti in mišljenja. Lahko bi rekli, da vednost ni nabiranje dogmatskih načel vednosti, ampak je učenje mišljenje onkraj mišljenja; pri tem »onkraj« pomeni prostor onkraj empirije, onkraj znane in zapovedane reprezentacije.

Vendar »onkraj« ni prepuščen neki otroški domišljiji. Domišljijo razumem mnogo bolj kot napor, kako priti do misli, priti do nečesa, za kar nam gre in ima zato za nas neki smisel. Seveda se je treba zavedati pogojev določitve smisla, ki nastaja šele v okolju, ki je razbremenjeno smisla, in tako plava v nedoločenosti nesmisla. Smisel je tako dogodek, ki se zgodi ali pa ne, ni fiksen, je nekakšna razsežnost. To nikakor ne pomeni, da se s smislom nekega početja ne moremo ukvarjati. Zelo pomembno je, da se študent zaveda paradoksov smisla in nesmisla in z njimi tudi operira. Misel, ki je v svoji začetni poziciji kontaminirana s smislom, sproducira le sterilnost, neučinkovitost in dogmatsko misel. Smisel je namreč nekompromitiran takrat, ko je v neposredni bližini nekega problema. Problem je bliže neformalizirani čutnosti kot pa linearnemu postopku »racionalnega« mišljenja. Zelo skrajšano bi lahko rekli: smisel = problem. Spraševanje, tuhtanje, maštanje, ki jih povzroči problem, so neke partikularnosti, ki šele v postopkih reševanja problema vzpostavljajo možnost notranje logike in tako smisla neke rešitve.

Smiselno je to, za kar pri nekomu zares gre. Je srečanje subjekta z neko težavo, motnjo, jezo, ki povzroči problem. Ali drugače, resničnost problema ni vezana na znano empirijo, temveč je prej blizu neki ne-vednosti, ki je negacija le do te mere, da še ne poznamo rešitve. Operativnost ne-ja se namreč kaže le v začetku, v: »treba je začeti«, ali »mene nekaj moti«, ali »jaz hočem drugače«. Afirmacija, ki izrine ne, je namreč v nadaljevanju tisti motor, ki žene mišljenje in z njim povezano prakso. Afirmacija je tako nekakšna slutnja … slutnja rešitve? Slutnja pa govori o tem, da je operacija »problem – ideja« po naravi nezavedna, zunaj empiričnega, zunaj zavestno mišljenega in nereprezentativna. In le kot taka omogoča, da študent postane samostojno delujoči umetnik, kar je na instituciji, kot je naša, navsezadnje tudi naš cilj.

5

Zakaj moramo ponavljati? Okrogla miza ob odprtju razstave Sedanjost in prisotnost – ponovitev 2, oktober 2012

Ponavljamo, da bi si zapomnili, se spomnili, pozabili ali nekaj ponovno ali na novo naredili. Da bi naredili, recimo, izpit ali šolo. Ponavljanje je tako povezano s šolo in učenjem. Ponavljamo lahko enkrat, dvakrat ali celo večkrat. Kar pomeni, da je ponavljanje povezano s števili. Tako imamo prvi U3, drugi U3 in tako dalje. Vendar se števniki včasih na nekem mestu ustavijo; tako, recimo, drugi U3 ni samo drugi U3, temveč je veliko bolj Weiblov U3, ker je bil kustos drugega U3-ja Peter Weibel, ki je s svojim izborom in konceptualnim okvirom močno razburkal slovensko strokovno javnost. Glede na odzive se je nekaj podobnega zgodilo tudi na letošnjem BIU 23 – »oblikovalcem se je zgodil Weibel«, kot je pripomnil kolega Žiga Kariž. Kakor koli že, oba dogodka pričata o tem, da so ponavljanja in so ponavljanja. So ponovitve, ki imajo poleg števnega tudi svoje osebno ime in kot take pričajo o razliki od svojih predhodnikov. Ponovitve niso zato, da bi se spomnili, mnogo bolj so namenjene pozabi predhodnikov. V ospredju je ideja o drugačnem pogledu, ki v obliki razlike afirmira ponovne razmisleke o določeni temi.

Afirmacija je povezana s smislom, čeprav se rojeva v polju negotovosti, nezmožnosti ali nevednosti. Otrok, ki poskuša shoditi, ne ponavlja padcev zato, da bi bolje padal; padce ponavlja zato, da bi shodil. To se mi zdi ključno pri ponavljanju. Tako navsezadnje razumem tudi Aderjeve⁶ padce, ki jih je ponavljal, dokler ni pri svojem zadnjem projektu dokončno padel, seveda v prenesenem smislu, ali shodil, čeprav je pri projektu izgubil življenje. Ampak to je poanta njegovih ponavljanj. Ponavljati ne zaradi padanja; ponavljanje padanja je samo korak na poti do nečesa drugega. Ponovitev tako ni novost zaradi novosti, temveč gostota razlike, ki afirmira mišljenje in v nadaljevanju učenje.

Pri učenju tako rekoč vse šteje in vse se lahko pojavi v nešteto možnih konstelacijah. Vse šteje ne v smislu preštevanja – preštevanje zanima bankirje, ekonomiste ali administracijo; vse šteje v smislu natančnosti. Vsak, še tako majhen detajl lahko na novem mestu spremeni kontekst in vsebino celotne konstelacije. Če vse šteje, je zahteva po izjemni natančnosti toliko bolj obvezujoča.

»Vse šteje« pa po drugi strani pomeni tudi to, da ne gre za nabiranje empirije in dogem, ki se jih učimo v šoli. Daleč od tega, »vse šteje« vključuje tudi vso raznolikost čutnosti. Spomnimo se učenja hoje pri otroku. Vpleteno je vse telo s celotnim repertoarjem čutenja in mišljenja. Da bi se naučili, je treba uporabiti vso domišljijo, to pa razumem bolj kot napor, kako dospeti do misli, kako priti do nečesa, za kar si prizadevamo in ima kot tako za nas neki smisel. Obenem pa ta »do« v besedni zvezi »do misli« pomeni prostor, ki je še pred mislijo, ne nemisel, temveč polnost, intenzivnost čutenja, vznemirjenje, ki nas bo pripeljalo do tega, da bomo prisiljeni misliti.

Vendar se mišljenje ne zgodi z lahkoto, z neko naravnostjo, nič naravnega ni v mišljenju. Misliti je bliže vdoru kot pa dobremu in pridnemu delu. Je plod nekega srečanja nujnosti in mišljenja. Misliti namreč ne pomeni »jaz mislim«, temveč mnogo bolj »nekaj me sili misliti«, ali še natančneje, »misel sama me sili misliti« – ne gre mi iz glave, verjetno ali prav gotovo mislim tudi takrat, ko se mi zdi, da ne mislim. Navsezadnje nam to dokazujejo tudi nenadni prebliski rešitev, ki se pojavijo kar iz nič, kot da – in verjetno je tako – bi se razmislilo samo v sebi, ne da bi na to zavestno in racionalno vplivali.

Pogoj sprožitve mišljenja je intenzivnost srečanja, ki ga predstavlja zaznava nečesa – to, da nekaj opazimo. To, da se kot zaznavajoča oseba srečamo z nečim, kar je sicer zunaj nas, povzroči mišljenje ali nas sili k mišljenju. Na kratko: od čutnega k jazu; vendar jaz ne misli, temveč je operacija »od – k« tista, ki povzroči, da nekaj v nas začne delovati. Misel je vdor nečesa v nas; mi ne začnemo misliti, temveč nas ta gostota, intenzivnost občutenega vznemiri in prisili, da zastavimo problem, in v nas se sproži mišljenje.

Obenem se je treba zavedati, da nastaja smisel neke operacije šele v okolju, ki je razbremenjeno smisla in tako plava v nedoločenosti nesmisla. Smisel je ideja; pri tem se misel ne zvede na smisel, temveč se smisel poraja in strukturira šele v notranjosti postopka mišljenja. Nesmiselnost je tako gradnik smisla in smotrnosti misli. Tu je tudi srž problema trenutne politične oblasti: na vse pretege si želi univerzo, ki bi proizvajala znanja, neposredno uporabna v gospodarstvu. Umetnost, in navsezadnje tudi večina humanističnih znanosti, se močno zaveda pogojev določitve smisla, ki nastajajo šele v okolju, ki je razbremenjeno smisla in tako plava v nedoločenosti nesmisla. Sam uporabljam metaforo divjega travnika, ki ga je treba zalivati, ne da bi natančno vedeli, kje in kaj bo vzcvetelo in se pokazalo v razliki do drugega rastlinja. Poanta smisla ni v predhodnem smotru, temveč naj bi bila univerza razbremenjena iskanj v smislu neposredne učinkovitosti. Smisel se namreč pojavi šele potem, ko razrešimo problem. Problem je slutnja nečesa, neka partikularnost, razkosanost, ki šele v postopkih reševanja problema vzpostavlja možnost notranje logike in smisla neke rešitve.

Operativnost tovrstnega delovanja, h kateremu prištevam tudi umetnost, tako ni na strani neposrednega učinkovanja kot v primeru pamfletnosti politike, temveč je njena operativnost prav v tej nedoločenosti, ki omogoča maštanje. Hrvaška beseda maštanje namreč lepo opiše razliko med operacijo misli in praznostjo misli ali ničem, ki je del umetnostnega delovanja. Umetnostno delo gradi neki prazen prostor, ki omogoči maštanje, ki ni operativna misel, temveč poskuša dati pomene v razponu od ne povsem določenega prostora niča, drobnih prebliskov, sanjarjenj in na koncu do misli, ki ima možnost postati operativna in tako delujoča misel v svetu. Operativnost misli je tu drugo kot operativnost umetnosti. Slednja je na strani ustvarjanja praznega prostora; odstranitev šablon, didaktičnosti in citiranja omogoči, da v prazen prostor nekaj steče. Vsebine tega pretoka seveda ni mogoče kontrolirati, to je stvar misli. Naj ponovim, stvar umetnosti ali bolje operacija umetnosti je nič ali če želite umetnost je za-nič. Besedna igra za-nič, ki ustvari »zaničnost«, je hrbtna stran dobrega umetnostnega dela, ki v svojem postopku, v svoji strukturi, deluje kot logični stroj (tako mora biti). Po drugi strani pa se ideja zaničnosti veže na objekt, ki je neprepoznan, nedizajniran, formalno odprt in ontološko negotov, kar omogoča, da se maštanje sproži.

Na koncu tovrstni razmisleki pokrijejo obe strani te nenavadne definicije za umetnostno delo, ki po eni strani sledi svoji notranji logiki, po drugi strani pa vsebuje element formalne ali kakšne druge negotovosti, ki omogoča še odprtost samega dela in kot taka pripada polju še žive in delujoče ideje. Smisel ponovitve je tako mogoče umestiti v polje delovanja – oziroma še odprtosti in živosti, delujočnosti neke ideje.

1 Obhod profesorjev po letnikih/ateljejih akademije ob koncu semestra.

2 Akademija za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

3 Zapiski s predavanj filozofa R. Rihe na ZRC SAZU v študijskem letu 2009/10.

4 Tu mislim predvsem na pojave, gibanja in prakse, ki so se sicer pojavile ali pojavljale v času modernizma, a niso pripadale praksam slikarstva ali kiparstva na način, kot so jih utemeljevali teoretik modernizma C. Greenberg in njegovi učenci.

5 Gilles Deleuze, Razlika in ponavljanje, Filozofski inštitut, Ljubljana, 2011, str. 230.

6 Bas Jan Ader (1942 – 1975), nizozemski umetnik; velik del njegove prakse so bili padci.

TALKS, PAMPHLETS (COMMENTARIES, REFLECTIONS…)

TALKS, PAMPHLETS (COMMENTARIES, REFLECTIONS…)

Jože Barši

1

Talk on the rounds¹ of the Academy²: spring semester, May 2010

I seriously doubt the possibility of any major changes occurring at the level of the institution. I see the institution as a more or less unfavorable framework for the concrete actions of individuals. And such actions are the responsibility of either the students or the teachers. After all, they are the people that, apart from the administration and other non-faculty staff, constitute the academy. This is why I find all the seemingly minor differences so important – the otherness that occurs within formalized procedures as well as outside them.

A thing that seems particularly important is “connecting” these differences. In the beginning, there is similarity, which is helpful; in the stages that follow, however, there is the coexistence of conflicting positions which, in their non-unifying function, lead to rethinking. Let me stress: the idea is not, and should never be, to impose one approach, one formalization, one visualization. In the end it always turns out that the coexistence of differences makes otherness possible. Or in other words: it is important to take a militant stand on one’s beliefs without losing sight of the fact that we are safe only when thinking about and standing up for the safety of the one taking the opposite position. This does not mean relativizing everything or, as I said, imposing a single approach. Far from it – it means, above all, an even stronger conceptualization of diverse territories.

What is the thing I call militancy of thought, what is it that I am after? The coexistence of thought, of course. Coexistence with what? The point here is that thought is material, as material as any other material encountered at our institution. We could say: an idea is not a concept but an operation, an act that works in the material world, and as such, an act of radical desublimation – not of exaltation, not of transfixion, but of affirmation. Or more precisely, it is the emptiness/nothing/nonsense/ problem that subsequently affirms the possibility of emancipation.

To sum up the words of Rado Riha: “An idea is an object of a special kind, and as such non-designed, it is a token of the object’s artificiality and its ontological insecurity, which is a mark of still-openness.

“This is not about Kant’s idea of transforming the world in the manner of the relation theory—practice or contemplation—operation. Far from it. It is about thought being an object among other objects, not theory that affects practice as a consequence, but an object sharing the fate of all other objects in the world.

“The question is thus not ‘What is an idea?’ but ‘What does an idea do in the world?’. Thought is ‘after something’. Of course, it’s not after forceful realization – beware of your wishes coming true; what is important is that thought establishes a distance to itself. That it wants something, that it ‘is after’ something, but that it adds another thought act to this ‘wanting’. There is a thing that makes one think, there is a source of thought, of thought about something, and as such the thought is independent of its source, it thinks the thought itself. It is a presupposition of pure thought which in operation produces its materiality, and as such works in the real world, and in its working produces the interference that is not evolutionary.”³ An example of this thing, or if you will, of good work functioning in the world, is that it makes or forces us to think.

2

Talk on the rounds of the Academy: fall semester, January 2011

Last year I spoke about the thought that, in the act of thinking, produces its materiality; this semester was dedicated to the problem of the representation of this thought. To put it differently: the discussions were about the relation formal—informal. Our point of departure was Charles Harrison’s texts.

Sculpture retrograding to the traditional model is a matter of ignorance and economy. A thing that causes concern is that practice – any artistic practice – does not have the power to resist having its fate dictated by sponsors, no matter how insignificant. If art possessed real social and economic power, we wouldn’t even think about reverting to traditional models. The obvious regression of, say, public sculpture in Slovenia would not, in all likelihood, even be possible in this form. Of course, the problem – or part of the problem – is our saying nothing. This is also the topic of our discussions this year: how historically achieved developments in modernism have again, obviously, been lost⁴, forgotten; developments that, in my view at least, form the basis of contemporary art practices. Of course, I am not referring to early or high modernism, but to the efforts that those who opposed Greenberg and Fried invested in minimalist and post-minimalist practices. We covered the lessons dealing with the late 1960s, trying to bring the antiformalist approaches of the time into relation with present-day developments. Of course, the point is not to uncritically accept or glorify or mystify practices concurrent with high modernism, but to reflect on them, comment on them, critically address them. To research, review, and discuss them with the aim of stimulating reflection on contemporary artistic practices.

The point is also not the autonomy of art or fetishizing it; as soon as art turns into a commodity, it becomes dogmatic and decadent. Autonomy in artistic practices must always be relative; that is, open to criticism, to the “reality” of its environment, and to the changes that new circumstances bring. Furthermore, the relativeness of this autonomy must be checked and rechecked, put into the context of a world of changing circumstances, that is to say, the history we live and create. Because, if we were to allow the autonomy of art to become fixed, that would entail also accepting some conventions and protocols of what artistic practices should be like. Now, obviously, this is something that cannot be completely avoided at a school like ours, but what I would like to stress is this reverse side of art, which speaks of that which is (as yet) not art, not part of the professional field or part of what experts/connoisseurs recognize as art(works).

3

Talk at the opening of the Utopian Seminar exhibition at the Museum of Architecture and Design: spring semester, June 2011

Speeches at exhibition openings are expected to be short, just a few words about the works and a thanks to all the people involved. Nevertheless, I’d like to take this opportunity and actually say something. My “say” will refer to a whole year’s worth of work and reflections that we – teachers and students – have fairly successfully shared.

I won’t talk about individual works; after all, these are still student works, done, in terms of time and space, at the Academy of Fine Arts and Design in Ljubljana. I find it important to talk about how the year-long project evolved and what it triggered. What effect it had, and how this in turn affected the agents of the community, or better, the agents of the Utopians collective. Unlike historical utopias, our project was not the result of the thoughts of one person and his or her dissatisfaction with the state of society. Our experiment was particularly demanding in that it involved a great number of people, students and faculty. The procedures, protocols, methods, and practices of teaching changed to the extent we accepted the idea of equality of intelligences. What this means is simply that we do not enter the familiar positions of knowing, but depart from the fact that we are equal in our capacities for learning and that we do not enter the process as a tabula rasa, but bring the whole range of our previous knowledge, learning, and opinions to it.

If a community is a group of different people recognized as equal, a collective must be goal-oriented to be efficient in its work; think, for instance, of a business venture. The paradox inherent in this relationship is apparent already in the definitions: a community as a group of individuals and a collective as a venture of orientation that enables efficiency. This relation must exist not only between individuals, but also between individual professional fields. Our project involved the participation of students of visual communication, industrial design, sculpture, painting, and their professors. Collectives came together, disintegrated, fell apart, got along, did not get along, and reassembled. Regardless of all the drama and the passivity involved, I find this mixing, transferring and also quitting crucial. This effort invested in being together, despite the different positions of departure in terms of profession, personality, and opinion, is crucial. Being part of a community is easy – as long as one abides by the rules of the game. The problem arises when a community must act as a collective working toward a common goal. This makes the game more complicated. The militancy of individuality, one’s thought or idea must be defended, but in a way that preserves the dignity of the thought of another, which necessarily entails defetishizing one’s own professional field and in no way disparaging any professional point of view. Our aim was not to arrive at a consensus on what art and design are, or a consensus about a correct formalization of contents. A creative collective is not consensual; it is a space that ensures and enables constructive disagreements, differences, and divergences between practices. It is a coexistence of conflicting positions, which does not entail relativizing everything; on the contrary, through disagreement individual positions are reactivated, mobilized, made topical, and reconsidered. This means that individual practices are not reconciled, there is no conclusion, but a dynamic relation that reconfigures the sensuous experience over and over. At the same time defetishizing individual practices enables new formal freedom.

The procedures of formalizing are not stipulated, but open in the process of the operativeness of a (still) working idea; in this they differ from, for instance, fixed concepts or familiar definitions. This is where the collective is so important, even if it consists of only one school, one institution, one task group, or as few as just two people. Education or learning is not just accumulation of empirical knowledge in solitude, between a book and a student, far from that: learning is the mixing of bodies that enables encounters, and as a consequence, also discord, conflicts that can turn out to be essential for dismantling old views and introducing new ones. A school is a space of possible interactions between a teacher and students, a teacher and a single student, or students amongst themselves. The latter is particularly important in an art school. To observe what the others are doing, compare it with one’s own work, or confront those surrounding one with commentaries, questions, skepticism, or justifications; to embrace such encounters with an open mind. On this subject Deleuze offers that thinking is an encounter and it is this encounter that is making us think.⁵ An encounter is always an encounter with something unrecognizable that arouses interest – that curiosity innate to many animals and to children, though subsequently often suppressed in the dogmatic thought processes enforced by institutions.

4

Talk on the rounds of the ALUO: fall semester, Affirmation and Sense, January 2012

As I have often said in the past, making the transition from tasks assigned by a professor or the study program to more independent work that is to culminate in a diploma work is extremely difficult for students. This year I have decided to take a different approach. I have spent far less time dealing directly with specific student works and focused more on teaching from the sidelines as it were. Two notions took center stage: affirmation and sense. I spoke about them at Friday lectures throughout the semester.

Starting something that will eventually evolve into one’s artistic practice means starting to “think for oneself”. Learning in this case is not just empirical mediation between ignorance and knowledge, but much more than that. One’s entire body is involved in the learning processes, the whole scope of sensation and thinking. We could put it this way: knowledge is not accumulated dogmatic principles of knowing; rather, learning is thinking beyond thinking. Here “beyond” means the space beyond empirical knowledge, beyond the familiar and prescribed representation.

This “beyond” is not the realm of some childish imagination. I understand imagination in terms of the effort to arrive at thought, to arrive at something that matters to us and that for this reason makes sense to us. Of course, it is necessary to be aware of the conditions of defining sense that only originates in an environment free of sense and therefore floating in the indefiniteness of senselessness. Sense is an event that happens or does not happen; it is not fixed, but rather a dimension. This does not mean that we cannot think about the sense of doing something. It is very important that students are aware of the paradoxes of sense and senselessness and operate with them. A thought that is contaminated with sense from the start can only produce sterility, ineffectiveness and dogma. Sense is uncompromised only when it comes close to a problem. A problem is closer to unformalized sensation than the linear process of “rational” thought. Summing it up very briefly we could say: sense = a problem. The questioning, deliberating, fantasizing triggered by a problem is what establishes the possibility of some inner logic, and thus, the sense of a solution.

A thing that really matters to a person is what has sense for them. It is the subject’s encounter with a difficulty, a disruption, an irritation that causes a problem. Or: the reality of a problem is not restricted to familiar empirical knowledge but is closer to some ignorance, to not-knowing; this not is only a negation to the extent that the solution is as yet unknown. It is operative in being the starting force: “it’s necessary to start”, or “something bothers me”, or “I want to do something differently”. The affirmation that replaces the not then becomes the driving force of thought and related practice. Affirmation is thus some kind of premonition… a premonition of a solution? Premonition speaks of the fact that the operation “problem–idea” is unconscious, outside empirical knowledge, outside conscious thought, and non-representational. And only as such it enables a student to work independently as an artist, which is, after all, our goal at our institution.

5

Why the need to repeat? Panel discussion at the opening of the exhibition The Present and Presence – Repetition 2, October 2012

We repeat to memorize, to remember, or to do something again or over. Maybe to pass an exam or finish school. In this sense, repetition relates to school and learning. We can repeat something once, twice, or over and over again. Repetition is often indicated with numbers – thus there is the 1^st U3, the 2^nd U3, etc. Sometimes numerals only extend so far; the second U3 is not only the 2^nd U3, but to a much greater extent Weibel’s U3, where as the curator of the 2^nd U3, Peter Weibel stirred up the Slovenian art scene with his selection and conceptual framework. Judging from the reactions, something similar happened again this year at the Museum of Architecture and Design’s biennial BIO 23 – “Weibel happened to designers”, as my colleague Žiga Kariž put it. Anyway, both these cases show that there are repetitions and then there are repetitions. There are repetitions that have, in addition to an ordinal numeral, also a name to distinguish them from their predecessors. Such repetitions are not meant to make us remember, but rather to push their predecessors into oblivion. What is at focus is the idea of a different view, which in the form of difference affirms reconsiderations of a given theme.

Affirmation is related to sense, although it is born in the realm of uncertainty, apparent impossibility or ignorance. A child learning to walk does not repeat falling in order to learn to fall better; the child repeats falls in order to eventually learn to walk. This is what I find essential about repetition. This is how I see Ader’s falls,⁶ which he repeated until, in his last project, he fell for the last time, figuratively speaking, or learned to walk, although he lost his life in the process. But that was the point of his repetitions. To repeat not because of falling; repeating the falling is just a step toward something else. Repetition is thus not something new for the sake of novelty, but a density of differences that affirms thought and, eventually, learning.

In learning, virtually everything counts and everything can appear in an endless number of possible constellations. Everything counts, but not in the sense of counting that interests bankers, economists, the administration; everything counts in terms of precision. Every little detail, no matter how small, can change the context and the content of the entire constellation when appearing in a new place. And if everything counts, the need to be extremely precise is all the more binding.

On the other hand, “everything counts” does not mean that this refers to accumulating empirical knowledge or dogmas taught at school. Far from that, “everything counts” includes the whole range of diversity of sensation. Let’s recall the process of a child learning to walk. The entire body is involved in this, the whole scope of feeling and thinking. One must use all of one’s imagination in order to learn, and this I understand as the effort invested in arriving at a thought, in arriving at something that matters to us and that makes sense to us because of that. At the same time this “at” in the phrase “arrive at thought” refers to the space before thought, not non-thought, but the fullness, the intensity of feeling, the excitement that will lead us to the point where we are forced into thinking.

However, thinking does not come easily, naturally; there is nothing natural about thinking. Thinking is closer to an intrusion than honest hard work. It is the fruit of the encounter between necessity and thought. To think does not mean “I think” but rather “something is forcing me to think”, or more precisely, “the thought itself is forcing me to think” – it is stuck in my mind; I am probably or certainly thinking even when it seems I am not thinking. We see evidence of this in the solutions that come to us in a flash, appearing out of nowhere, as if the thought had resolved itself without any conscious or rational effort on our part – and it probably has.

A prerequisite for thinking to start is an intense encounter manifested by the perception of something – our noticing something. Encountering, as sentient beings, something outside us triggers thinking or makes us think. In short: from sentient to self; but it is not “I” who thinks, it is this operation “from–to” which triggers the process in us. A thought is an intrusion, an invasion of something in us; we do not start thinking, it is this density, this intensity of what we feel that excites us, forcing us to formulate a problem, and thought is triggered in us.

At the same time we need to be aware that the sense of an operation only originates in an environment free of sense and thus suspended in the indefiniteness of senselessness. Sense is an idea; here, thought is not reduced to sense, sense originates and is structured only inside the process of thinking. Senselessness is thus a building block of sense and the purpose of thought. This is the core problem of the politics now in power: it desperately wants a university that would produce knowledge directly applicable in industry and business. Art, as well as most humanities, is acutely aware of the conditions determining sense: they only originate in an environment free of sense and thus floating in the indefiniteness of senselessness. I like to use the metaphor of a wild meadow: we water it without knowing where and what will bloom and show up different from the rest. The point of sense is not some predetermined purpose; university should be free of seeking immediate effectiveness. Sense only appears when a problem has been resolved. And a problem is a premonition of something, a certain particularity, disjointedness that creates the possibility of some inner logic and sense of a solution only in the processes of solving a problem.

The operativeness of such activities (including art) is thus not on the side of direct effect, like it is for politics; it is operativeness in this indeterminateness that enables daydreaming or fantasizing. Fantasizing sums up the difference between the operation of thought and the emptiness of thought or nothing that is part of artistic activity. Art work constructs an empty space that makes fantasizing possible, which is not an operative thought but tries to provide meanings ranging from a not-quite-determined space of nothing, minor flashes of fantasy, daydreaming, and, eventually, thought that has the capacity to become operative and thus operate in the world. Here, the operativeness of thought is something different than the operativeness of art. The latter is on the side of constructing empty space; removing templates, educational patterns and quotes allows something to flow into the empty space. The content of the flow cannot be controlled; it is a matter of thought. Let me repeat: the thing of art, or rather, the operation of art is nothing; if you will, art is nothingness. This nothingness, which also implies worthlessness, is the reverse side of good art, of work that functions, in its process and in its structure, as a logical machine (it must be thus). On the other hand, the idea of nothingness (in the sense of worthlessness) relates to an object that is unrecognized, non-designed, formally open, and ontologically uncertain, which makes fantasizing possible.

In the final analysis, such reflections cover both sides of this unusual definition of an artwork, following, on the one hand, its inner logic, and on the other containing an element of formal or some other uncertainty that enables the still-openness of the work and pertains to the field of an idea that is still alive and operative. The sense of repetition can thus be found in the field of action – or in the field of the still-openness, vitality and operativeness of an idea.

1 At the end of each term, professors at the academy make a round of the studios pertaining to individual years.

2 The Academy of Fine Arts and Design in Ljubljana.

3 Notes taken at a lecture delivered by philosopher Rado Riha at the Research Center of the Slovenian Academy of Sciences and Arts in the academic year 2009/10.

4 I am referring to the developments, movements and practices that occurred in the time of modernism, but did not belong to the practices of painting or sculpture in the way described by the theoretician of modernism, C. Greenberg and his followers.

5 Gilles Deleuze, Razlika in ponavljanje[Difference and Repetition] (Ljubljana: Filozofski inštitut, 2011) 230.

6 Bas Jan Ader (1942 – 1975), Dutch artist; much of his practice involved fallings.

Translated by Tamara Soban

NE

Za svoje drugo predavanje na Utopijah sem napovedal, da bom govoril o literarni figuri iz Melvillove novele Bartleby, pisar. Za tiste, ki ne poznate imena Bartleby: gre za ime pisarja iz omenjenega dela, ki je znan po enem samem stavku: »Raje bi, da ne«. Zgodba se dogaja v 19. stoletju v okolju odvetniške pisarne, kjer Bartleby dela kot pisar – prepisuje tekste, odločbe, pravne zadeve, ki mu jih naroča delodajalec. Čeprav je priden in neslišen, odklanja vsako delo, ki ne spada med njegove delovne naloge, z besedami: »Raje bi, da ne.«

Besedilo je očitno vznemirljivo vsaj za teoretike, filozofe in psihoanalitike. Navsezadnje so se ga z analizo lotili Agamben, Deleuze, Derrida, Alenka Zupančič in mnogi drugi. Ker ni ne časa in ne prostora za izčrpnejše povzetke teh študij, naj omenim samo Dolarjevo, ki Bartlebyja postavi ob bok civilni nepokorščini.

Čeprav sem si za izhodišče izbral Bartlebyja, v nadaljevanju ne bom govoril o njem. Osredotočil se bom na zaključek njegovega stavka, na zadnjo besedo, ki bi jo lahko imenoval kar besedico. Zanima me NE.

Seveda pa mi v tem kratkem besedilu za nekaj gre. V nadaljevanju bom razvil nekaj misli kot reakcijo na dve opažanji: eno je zapis na Facebookovi strani oblikovalcev, ki gre nekako takole: „juhuhu, imamo svojo himno“, kar seveda poenostavljeno govori o navdušenju nad tem, da smo del nekega kolektiva, in drugo je opazka študentke, ki je omenila nekaj na temo „preveč filozofiranja“, v nadaljevanju pa pravi: “prenehajmo z govorjenjem in preidimo k akciji”. Seveda bom obe v nekem oziru sicer povsem delujoči in legitimni izjavi pogledal v drugi luči. Naj poudarim, da sta bili obe stimulativni pri razmislekih, ki jih bom danes razvil. Obenem pa naj opomnim, da ju lahko, čeprav sta bili izrečeni v določenem kontekstu in z moje strani iz njega iztrgani, aplicirate na katerokoli prakso ali kontekstualno bližino.

Najprej k drugi: “Dovolj govorjenja, gremo k akciji.” Na prvi pogled deluje poziv nadvse stimulativno, saj poziva k akciji. Ta zahteva je navsezadnje vpisana v delovanje naše družbe. “Just do it” je tako rekoč zapoved, ki se izjemno težko sprijazni z ne-delovanjem, ali če želite, lenobo. Čeprav sem tu precej rokohitrsko izvedel povezavo do lenobe, ki je ne istovetim z govorjenjem, se mi zdi lenoba/ždenje/“dajanje možganov na pašo” pomembna. Posebno v teh novih časih je lenoba nadvse izprijeno dejanje, oziroma bolje rečeno, ne-dejanje. Navsezadnje se je lenobe dotaknil tudi umetnik Kazimir Malevič, ki je napisal esej z naslovom Hvalnica lenobi. Besedilo, napisano davnega leta 1921, je aktualno še danes, ko nas oblastniki potiskajo v področje specializacij, ki naj bi zagotavljale primerno učinkovitost družbe. Oziroma na kratko: “bodite profesionalci/strokovnjaki in držite se okvirov svojega profesionalnega okolja”, pa naj se imenujete arhitekti, zdravniki, odvetniki, ali če želite, slikarji, kiparji ali oblikovalci. Seveda, ta drža vas bo varovala pred negotovim teritorijem misli, razmišljanj, dvomov ali, bog ne daj, emancipatornih vzgibov proti oblastnikom. Delo žal ne osvobaja − oziroma v jeziku Maleviča: »Naj se na čelu lenobe bere, da je začetek vsega dela, brez nje ne bi bilo dela; bila je na samem začetku in s pomočjo prekletstva dela mora vzpostaviti svoj novi raj. Narodi se bojijo lenobe in preganjajo tiste, ki jo sprejemajo. Vse to se dogaja zato, ker je nihče ni dojel kot resnice, ker so jo označili kot ‘Mater vseh pregreh’, ona pa je mati življenja.«[1]

Mladen Stilinovič, hrvaški umetnik, član skupine Šestorica, je ob umetnostnem delu − fotografiji z naslovom Umetnik pri delu, ki ga prikazuje spečega na kavču − leta 1993 napisal manifest z naslovom Pohvala lenobi. Iz sicer eno stran dolgega manifesta bom navedel kratek del:

»Zahodni umetniki niso leni in zato niso več umetniki, temveč so proizvajalci nečesa ...«2 in v nadaljevanju: »Dva najpomembnejša umetnika 20. stoletja sta se ukvarjala z vprašanjem lenobe, v praksi in teoriji: Duchamp in Malevič. Duchamp ni nikoli govoril o lenobi, temveč o ravnodušnosti in nedelu. Na vprašanje Pierra Cabanna, kaj mu je v življenju prineslo največje zadovoljstvo, je Duchamp odgovoril: ‘Prvič, imel sem srečo, da mi nikoli ni bilo treba delati za življenje. Menim, da je delati za življenje imbecilno z ekonomskega stališča. Upam, da bomo nekega dne lahko živeli brez obveze, da moramo delati.’«3

Če sem s pomočjo lenobe relativiziral akcijo, se moram zdaj dotakniti govorjenja. V briljantnem besedilu Mutci postfordizma Ciril Oberstar primerja dve zapovedi. Ena je zapoved, ki jo prakticirajo pri snemanju filma in se glasi: “Tišina, snemamo!” in druga so napisi v tovarnah: “Tišina, delamo.” Oberstar v svojem besedilu razloži, kako je v postfordistični produkciji v delo in njegovo eksploatacijo umeščeno tudi govorjenje. Vendar se bom za potrebe tega zapisa za začetek držal zapovedi: “Tišina!” Tišina navsezadnje pomeni ne reči: “Mezda je prenizka,” ali še huje − se vtikati v strukturne težave razporeditve dobička.

Zapovedi “Tišina, snemamo” pri snemanju filma sledi “Akcija”. Seveda akcija, ki je točno določena in zapovedana. To je teritorij, ki si ga oblastnik nadvse želi. Seveda se v postfordizmu zadeve zapletejo, predvsem zato, ker se iz vsakega govoričenja poskuša narediti blago, ki kuje dobiček. Govor tu ni vključen kot singularno, precej bolj je del tega, kar je blizu koncepta zvočne pokrajine. To je nekaj, kar se meša, brni, šumi in se sklada z logiko zvočnosti strojev, in tako ni mogoče prepoznati posameznega govora ali izjave. Oziroma je govoričenje, ki se ga prepozna kot govor, samo vzporeden delovni proces. Če radikaliziram to misel, navsezadnje tudi obilica simpozijev, pa naj bodo še tako strokovni, govori o tem, da je govoričenje del postfordistične produkcije blaga. Da je šum govoričenja ali zvočna pokrajina del strategije zasedanja prostora glave z namenom, da le ne bi mislili, je razvidno tudi iz dokaj prikritega, vendar nadvse realnega dejstva, da smo veliko bolj kot vizualna družba v resnici družba zvoka. Pri tem se je treba zavedati, da je mogoče odvrniti pogled, veliko težje pa se je zavarovati pred manj očitno manipulacijo z zvokom.

Da sta zapoved tišine in poziv k akciji posebno nevarna v času ekonomske in vsesplošne družbene krize, priča tudi Žižkov poziv, ki se glasi: “Stari izrek ‘Prenehaj z govorjenjem, stori nekaj!’ je ena največjih neumnosti, kar jih je mogoče izreči, pa naj jo merimo s še tako nizkimi standardi ljudske modrosti. Morda smo z intervencijami, uničevanjem okolja itd. v zadnjem času storili preveč in je čas, da naredimo korak nazaj, razmislimo in rečemo pravo stvar. Res je, da o stvareh pogosto govorimo, namesto da bi jih storili – toda včasih tudi kaj storimo, da bi se izognili govorjenju in razmisleku o tem. Problemu, na primer, namenimo 700 milijard dolarjev, namesto da bi razmislili o vzrokih zanj.”4

Če povzamem, je teza o neju predvsem teza o številnih nejih. Ne prehitri akciji, ne afnanju, ne samozavarovani strokovnosti itd. Relacije nejev z njihovimi nadaljevanji so sicer veliko kompleksnejše, kot sem jih sposoben v tem kratkem besedilu razviti, vendar mi gre za to, da razprem nekatere dileme, ki se mi porajajo ob pozivih, ki sem jih deležen tako rekoč vsakodnevno. Seveda je ta ne tu specifičen, ker ne govori o neju vsepovprek, temveč je vezan na nezadovoljstvo ob nekaterih trenutnih praksah. Govori bolj o ne nečemu, kar ni ne vsemu, temveč naj bi bil ta točno določen ne spodbuda k nekemu ja. Ker ne gre samo za ne, temveč gre za nove konstelacije, čemu ne in čemu ja, je o tem treba misliti.

Ker je misel nadvse pomembna, bom tukaj ponovil del govora, ki sem ga imel na zaključnem obhodu profesorjev ALUO maja 2010. Seveda je treba vedeti, zakaj ravno tam ta govor. Šlo je za to, da kolege opomnim, da je samo praktično delo odločno premalo in da je delo, sicer v naši ustanovi tako omalovaževano, tudi “govorjenje”.

»Močno dvomim o možnosti večjih sprememb na ravni ustanove. Slednjo vidim veliko bolj kot bolj ali manj slab okvir za konkretna dejanja posameznikov. In to je odgovornost najsibo študentov ali pedagogov. Navsezadnje ravno ti, poleg administrativnih in ostalih nepedagoških delavcev, sestavljajo akademijo. Zato se mi zdijo izjemno pomembne vse te na prvi pogled majhne drugačnosti – drugosti, ki se dogajajo v okviru formaliziranih postopkov ali tudi zunaj njih.

To, kar se mi zdi še posebno pomembno, je povezovanje teh drugosti. Čeprav gre v prvi fazi za pomoč podobnosti, pa gre v naslednjih fazah za soobstoj konfliktnosti, ki tudi v nezdruževalni funkciji povzročajo ponovne razmisleke. Poudarjam: ne gre in naj ne bi šlo za zavzemanje prostora z enim načinom, eno formalizacijo, eno vizualizacijo. Navsezadnje se vedno znova izkaže, da sobivanje drugosti drugost omogoča. Oziroma še drugače, pomembno je, da se zavzamemo za svoja prepričanja, da zavzamemo militantno držo, obenem pa ne izpustimo izpred oči dejstva, da smo varni takrat, ko premišljujemo in se zavzemamo za varnost tistega, ki nam stoji nasproti. To nikakor ne pomeni relativizacije, ali kot sem dejal, zavzemanja prostora z enim načinom. Daleč od tega, pomeni predvsem še močnejšo konceptualizacijo raznolikih teritorijev.

Kje je to, kar imenujem militantnost misli, oziroma za kaj mi gre, za kaj se zavzemam? Seveda mi gre za soobstoj misli. Soobstoj ob čem? Gre mi za to, da povem, da je misel snovna, oziroma še bolje, materialna, kot je to katerikoli material, ki se pojavlja v okviru naše ustanove. Mogoče bi bilo tudi reči: ideja ni koncept, temveč je operacija, je dejanje, ki deluje v materialnem svetu, in kot tako je dejanje radikalne desublimacije – ne povzdigovanja, ne zamaknjenosti, temveč prebujenja.

Ali kot pravi Rado Riha: ‘Ideja je objekt posebnega kova in kot taka je nedizajnirana, je znamenje objektove narejenosti in njegove ontološke negotovosti, ki je znamenje še odprtosti.’5«6

Kot je razvidno iz govora, se zavzemam za nekonsenzualnost ustanove, kar ne pomeni nič drugega kot: dovolimo si raznolikost misli, ki ne pomeni pluralizma idej, temveč spor idej, ki se ravno skozi nestrinjanja reaktivirajo, rekonceptualizirajo in ohranjajo kot žive in tako delujoče ideje. Obenem pa upam, da sem s tem citatom pojasnil svoje videnje ostrosti učinkovanja/delovanja misli, ali če želite, v primeru naše ustanove – govorjenja. Govorjenje v tem primeru ni nič drugega kot formalizirana misel. Vendar pa bi želel odpreti še eno plat govorjenja. Tisto drugo stran, ki na prvi pogled ni stran proizvajanja misli, temveč je govorjenje, ali še bolje, govoričenje, ki ne proizvaja ničesar, razen mogoče ugodja, da smo skupaj, ni pa usmerjeno v proizvodnjo misli, ki bo učinkovala neposredno na realnost sveta. Govorjenje, ki je na prvi pogled prazno, ker denimo ne proizvaja velikih resnic in je bližje nečemu, kar sem prej imenoval lenoba. Oziroma še drugače: ne zanima me širjenje idej, prepričevanje ali usmerjenost k nekemu cilju, rešitvi ali reševanju. Preveč me spominja na učinkovitost, smiselnost nekega početja, na opravičevanje pred družbo, da si učinkovit in s tem njen upravičeni del. Ne, zanima me ravno obratno – nekaj, kar na prvi pogled nima nobenega smisla. Pogovarjanje v celotnem razponu nefunkcionalnega: naj bo to pozdravljanje ali prostodušno klepetanje s sosedi.

Japonska je dežela otokov, gosto naseljenih s prebivalstvom, kjer je tovrstna kultura neverjetno razvita. Globina priklanjanja ali struktura jezika omogoča tovrstne kulturnosti. Sicer na prvi pogled izjemno formalne in vsebinsko izpraznjene oblike govorijo o kompleksnosti in možnosti bivanja na tako majhnem prostoru, obenem pa: ali kultura oziroma vzorci obnašanja ne delujejo kot lepilo, ki družbo drži skupaj? Če to primerjam z vzorcem v dobesednem pomenu, je vzorec nekaj, kar iz posameznih delov ustvarja celoto. Polovica srca, izrezana v vsako posamezno desko, v nizu lesene ograje tvori površino – celoto s srčastim vzorcem. Ta luknja ali nič spremeni posamezne deske v celoto, v eno površino.

Kot ste opazili, sem na strani govorjenja, ki je sicer v mojem pomenu precej raztegljiv pojem, saj se razteza od praznega besedičenja, ki mnogokrat sproducira napako, lapsus (ki se kasneje izkaže kot izjemno operativen), do artikulirane samostojne misli, ki je že dejanje. Naj ponovim, misel je materialna kot katerikoli drug material, recimo v primeru kiparstva bron ali kamen. Seveda misel kot prepoznaven govor v nasprotju z zvočno pokrajino, ki govoru odvzame vsebino. Pa najsibo to minimalni “dober dan” ali pa formalizirana ideja, izrečena v obliki govora ali napisana v obliki krajšega ali daljšega besedila. So misli, ki učinkujejo, ali če želite, delujejo na svet. Spomnite se ideje komunizma. Ne glede na to, da gre za trenutno na prvi pogled povsem deplasiran in zavržen pojem, ki je ime za neko idejo o skupnosti, še vedno deluje, ker ne izgine s tega sveta. Uporabljajo ga za teme seminarjev in konferenc ali pa se z njim obkladajo politični nasprotniki. Rečejo denimo “komunajzar, rdečkar, paradajzar” itd.

O tem, da je slišani in prepoznavni govor, obenem pa tudi lenoba, del tega, kar danes imenujemo emancipatorne prakse, navsezadnje priča tudi ideja francoskega filozofa Jacquesa Rancièrja, ki govori o učinkovanju umetnosti skozi časovni zamik. V knjigi Emancipirani gledalec to pokaže na primeru delavca, ki se odtrga od dela, se ozre in zapazi nekaj, kar mu ni namenjeno, kar ne služi neposrednosti njegovega vsakdana – zapazi namreč lepoto sončnega dneva ali pa skozi okno dvorca, v katerem ravno dela, opazi perspektivo baročnega parka. To je učinek umetnosti, ki deluje kot nekakšna indiferentnost do neposrednosti življenja. Nekakšen stop/zaustavitev v delovanju, “maštanje”, ki kasneje lahko povzroči razmislek o nujnosti nečesa in tako potisne telo v gibanje. Poenostavljeno: najprej lenoba ali “maštanje”, potem razmislek in potem akcija. Ključnost Rancièrjevega koncepta distance – zamika – zadržanja – pasivnosti – indiferentnosti – dislociranosti – nekarnevalskosti – nedidaktičnosti – nemimetičnosti je v tem, da ne reagiramo prehitro. Ravno obratno od: “Just do it!” Obenem pa si tako ravno zaradi praznosti prostora in časa, ki ga zasede s svojim “maštanjem”, v nadaljevanju nekdo, ki naj sicer za nekaj ne bi imel časa, ta čas vzame in se potrdi kot soudeleženec nekega prostora, ki mu prej ni bil namenjen.

Politika se zgodi s prerazporeditvijo distribucij in tu je ključnega pomena konzument. Ravno ta delavec, ki pogleda skozi okno in si lahko reče: “Kakšen super dan … in zdaj lahko delam naprej,” ali pa ga ravno ta premik od dela k pogledu skozi okno kasneje spravi do: “Dost' imam, jaz grem domov.” Če radikaliziram: ne gre za delo, temveč za čas, ki si ga vzamemo. Gre za čas, ki ni namenjen delu. Spomnite se na pojočo miš v Kafkovi kratki zgodbi Pevka Jožefina ali Ljudstvo miši, kjer miš ne poje nič posebnega, prej bi dejali, da poje celo slabo. Poanta vsega pa je, da jo ostale miši hodijo poslušat, kar jih združuje v nekakšnem kolektivu tišine, ali če želite, nedela. Seveda tovrstna kolektivnost omogoča oziroma ustvarja skupnost, ji blaži vsakodnevne tegobe, obenem pa provocira tudi projekt emancipacije. Tako kot totalnost množičnih spektaklov ali mimetičnost filmskih umetnostnih postopkov zasede gledalca, ga mami v usmerjene interaktivnosti ali – v žargonu Marxa – je opij oziroma opoj ljudstva. Navsezadnje nam oblast prek načinov financiranja vsiljuje oblike, ki naj bi producirale čim več uporabnikov, ki naj sodelujejo v tem, kar imenujem šumenje. Po drugi strani pa je umetnostno delo, ki v praznosti prostora in časa omogoča “maštanje” in kasneje mišljenje, nadvse nevarno.

Kako si razložiti ta paradoks angažiranosti, kjer je na prvi pogled ni in se nam zdi, kot da gre samo za estetizacijo? Če pravilno razumem Rancièrja, gre za delitev čutnosti oziroma – kot v primeru enakosti inteligenc – gre tudi tu za to, da področje estetizacije ni rezervirano samo za področja gospostva, temveč je – kot v primeru delavca, ki ukrade pogled na perspektivo parka – tudi tu prostor in čas za estetiko, ki v podaljških svoje neusmerjenosti oziroma nedirektnosti omogoča emancipacijo. Seveda je do politične angažiranosti še precej daleč. Ampak najprej moramo to videti, pa čeprav skozi oči nenavadnih, celo singularnih lepot, ki šele kasneje postanejo univerzalne. Zeleno obarvane muhe, ki se sprehajajo po človeškem blatu, v svojem začetku verjetno niso izhodišče za estetsko, pa vendar je mogoče iz tega narediti estetsko doživetje. Narediti seveda govori o kako. Kar ne kaže na produkcijo kaja, temveč na to, kako je nekaj narejeno. Za antiformalistične napore, ki na prvi pogled govorijo o kaju, se kasneje izkaže, da ravno tako vsebujejo vprašanja, vezana na kako, in paradoksalno znova zdrsavajo v področje formalnega, seveda pa so to druge vrste formalizmi kot v praksah, ki se jim je denimo konceptualizem uprl.

Poenostavljeno emancipacija pomeni dati prostor temu drugemu – pa naj bo to gledalec v teritoriju umetnosti ali študent oziroma učenec v pedagoških praksah – za njegova lastna spoznanja. Od tu do poudarka na tem, kar sam imenujem “za vse”, je samo še korak. Definicija “za vse”, ki jo sicer vežem na idejo o tem, kaj so sodobne umetniške prakse, je pomembna tudi s stališča, da oddaljuje od strokovnosti. Stroka je namreč tista, ki ve, ki se ukvarja s posebnostmi stroke, ki v sebi skriva zapoved – tako je treba – in s tem imobilizira singularnost posameznih del. Posebnosti stroke usmerjajo k strokovnosti, k temu, da nekaj ni dostopno vsem, temveč samo ekspertom. Ali še drugače, k nečemu, kar ni v skupni rabi. Agamben z uporabo besede profanacija to razloži še bolj natančno. Pojem profanosti, kot ga uporablja Agamben, je pojem, ki izvedencem, veščim neke prakse, odvzame to, da je vsebina, s katero se ukvarjajo, samo njihova last. Neekspertnost je pri tem nenadoma prednost. Še več: pozicija “ne vedeti/ne znati” se tu kaže kot ključna. V besedilu o delu Janje Žvegelj sem zaključil z idejo, da je le s pomočjo zavedanja, da ne vemo, mogoč začetek konstruiranja tega, kaj njeno umetnostno delo je. Takšen začetek je nadvse priporočljiv, če ne celo nujen, saj omogoči spregledanje, ki ga predhodna vednost/predsodek otežuje. Na kaj računa sodobna umetnost? Ne na vednost/specializacijo/stroko, temveč na dokaj preprosto dejstvo – da gledalec misli.

Upam, da je zdaj lahko razumeti mojo skepso ob navdušenju nad stroko, oziroma kot sem šaljivo zastavil, nad zapisom “juhuhu, imamo svojo himno”. Himna, zastava ali država namreč izključuje. Ni za vse.

Lep primer izključevanja je pojem umetnosti, ki se izmika definiciji, oziroma še drugače, definicij je vsaj toliko, kot je misli o umetnosti. Težko jo je razviti iz njenega izvora. Seveda je napačna tudi misel o linearno napredujoči umetnosti od slabše prejšnje k boljši današnji. Daleč od tega, jasno je predvsem to, da se pojem in njegova definicija spreminjata. Ali kot pravi Adorno: “Umetnost je vselej označena s tem, kar je bila nekoč, legitimira pa se samo s tem, kar je postala, in je odprta temu, kar hoče in kar nemara more postati.”7 Oziroma še drugače: marsikaj, kar je v preteklosti umetnost bila, danes ni več. Sicer paradoksalna misel, ki kot da izriva zgodovino umetnosti, govori o svoji lastni smrti in rojevanju tistega, kar v preteklosti nikoli ni bilo umetnost. Oziroma, če radikaliziram, določa se v razmerju do tega, kar ni ona sama. Na kaj merim, ko jo postavljam v razmerje do neumetnosti? Naj poenostavim: čeprav je karkoli oziroma kakršnakoli praksa iz življenja lahko tako ali drugače formalizirana v umetnosti, samo življenje ni umetnost. Oziroma obrnjeno: umetnost je del življenja, vendar ni življenje. Je nekakšna formalizirana gostota življenja, je nekakšna bit na potenco in kot taka učinkuje na življenje. Vendar postopki formaliziranja niso konvencija, ravno nasprotno, rojevajo se v postopkih spora in konsenza s preteklostjo ali svojim neposrednim okoljem. Oziroma še preprosteje: ni dogovora o tem, kakšno mora biti umetnostno delo. Vendar bodimo pazljivi, to ne pomeni, da je umetnostno delo lahko kakršnokoli. Vedno na novo se namreč gradi nekaj, kar Ranciere imenuje estetski režim umetnosti.

Če Adorno pri poskusu definiranja umetnosti poseže v polje neumetnosti, je povsem na mestu vprašanje, ali to deluje tudi na ostalih področjih strokovnosti. Očitno je pojem določljiv šele v razmerju z nečim, kar ni on sam. Recimo, slon je slon samo zato, ker je kopica stvari, ki niso slon, kar ne pomeni nič drugega kot to, da ga poleg slonosti definira še vse tisto, kar slon ni. K identiteti stvari, katerekoli stvari, tako sodi tudi nekaj, kar ni ona sama. Pomen te stvari je naluknjan z nejem tiste stvari. Je obenem del stvari in ni tista stvar. Da je nejev tudi na tako preprostem primeru veliko, dokazujejo že tile primeri: slon je denimo to, kar ni žirafa, ali slon je to, kar ni slon, kar pomeni samo to, da ime slon ni stvar sama; besedo slon izgovorimo, pa vendar se slon ne pojavi – ali slon je tako obenem slon in neslon. Kot sem že dejal, definira ga tudi del, ki mu na prvi pogled ne pripada; če namreč neslonovstva ne bi bilo, tudi slona ne bi bilo. Vendar pa je poleg imena slon pomembno še mesto tega imena. Odsotnost stvari same je njeno mesto. To mesto zaznamo, ko izgovorimo besedo slon in vemo, da je njegovo mesto Afrika in Indija. Če se mesto vpisa tega imena spremeni, je to mesto cirkus, živalski vrt ali ime hotela. Slon nikakor ni isti, kot je v primeru svojega prvega vpisa. Navsezadnje to dobro vedo tisti, ki se trudijo z vrnitvijo živali v divjino. Da je mesto vpisa nadvse pomembno, priča tudi Duchampov ready made. Pisoar, ki mu spremenimo mesto, ni več isti pisoar – zdaj je umetnostno delo v formi pisoarja. Sled njegovega prvega mesta, ki ni nič drugega kot odsotnost stvari na tistem mestu, se vsekakor vpisuje v pisoar, vendar pa ga novo mesto reinterpretira, oziroma natančneje, ga resnično spremeni. Cena umetnostnega dela z naslovom Fontana je povsem drugačna od cene pisoarja, čeprav gre za dve povsem enaki formi. Sprememba imena je tako posledica sledi mesta, tega prvotnega mesta, ki ga ni več tam, in stvari same. Pomen je določen s stvarjo samo, njenim imenom in mestom vpisa. Seveda pri prestavljanju in imenovanju deluje subjekt, oziroma natančneje, subjekt je učinek označevalca, vendar bom za potrebe tega besedila ta del razprave pustil ob strani.

To, kar me zanima in s čimer bom zaključil, je, da v procesu stroke deluje tudi tisto, kar na prvi pogled ni stroka – neka ne-stroka, ki jo vedno znova vlečemo v okrilje stroke, in vedno znova se konstruira nova stroka, iz katere znova izpada ne-stroka, ki jo je ponovno treba potegniti v teritorij stroke, da bi se ta mobilizirala, reaktualizirala oziroma na novo premislila svoja stališča. In tako v nedogled. Samo dve možnosti sta – ali da popolnoma utihnemo ali pa da v nedogled govorimo.

Literatura:

Jacques Attali, Hrup, esej o politični ekonomiji glasbe, Maska, Ljubljana 2008.

Jože Barši, Turist, Janja Žvegelj, zbirka Umetnina, Društvo za domače raziskave in Galerija Škuc, Ljubljana 2009.

Zbornik Boj proti delu, 28/1985, založba Krt, Ljubljana 1985.

Mladen Dolar, Cogito kot subjekt nezavednega, v: Razpol 10, Glasilo freudovskega polja, Problemi 5-6/1997, letnik XXXV, Analecta, Ljubljana 1997.

Mladen Dolar (ur.), Bartleby: Raje bi, da ne, Analecta, Ljubljana 2004.

Jacques Lacan, Seminar, Knjiga VII, Etika psihoanalize 1959–1960, Delavska enotnost, Ljubljana 1988.

Jacques-Alain Miller, Matrica, v: Psihoanaliza in kultura, Freud, Adorno, Marcuse, Assoun, J. A. Miller, Milner, G. Miller, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1981.

Enrique Vila-Matas, Bartleby&Co., Ljubljana 2006.

Ciril Oberstar, Mutci postfordizma, v: Kino 5/6 – Film in filozofija, Društvo za širjenje filmske kulture KINO, Ljubljana 2008.

Rado Riha, predavanja na ZRC SAZU, Ljubljana, pomlad 2011.

Rado Riha, Badiou, Kant in materializem ideje, v: Filozofski vestnik, XXXI 3/2010, Filozofski inštitut ZRC SAZU, Ljubljana 2010.

Colette Soler, Subjekt in drugi, v: Razpol 10, Glasilo freudovskega polja, Problemi 5-6/1997, letnik XXXV, Analecta, Ljubljana 1997.

Slavoj Žižek, K definiciji komunistične kulture, v: Problemi 4-5/2010, Društvo za teoretsko analizo, Ljubljana 2010.

Slavoj Žižek, Najprej kot tragedija, nato kot farsa, Analecta, Ljubljana 2010.

[1] Zbornik Boj proti delu, 28/1985, Kazimir Maljevič, Lenoba – prava resnica človeštva, Krt, knjižnica revolucionarne teorije, str. 91.

2 http://forum.ffzg.hr/viewtopic.php?t=130006&sid=98d670ff5d13d1338b863cb42f0f02f2 (20. 4. 2011, prevod J. Barši)

3 Ibid.

4 Slavoj Žižek, Najprej kot tragedija, nato kot farsa, Analecta, Ljubljana 2010, str. 17.

5 Povzeto po predavanjih filozofa R. Rihe na ZRC SAZU v šolskem letu 2009/10.

6 Del govora, ki sem ga imel na obhodu profesorjev ob končni razstavi študentov umetniških oddelkov na ALUO maja 2010.

7 Theodor W. Adorno, Umetnost, družba, estetika, v: Misel o moderni umetnosti (ur. Janez Vrečko), Ljubljana 1981, str. 95.