GOVORI, PAMFLETI (KOMENTARJI, refleksije …)

GOVORI, PAMFLETI (KOMENTARJI, refleksije …)

Jože Barši

1

Govor na obhodu¹ ALUO²: letni semester, maj 2010

Močno dvomim o možnosti večjih sprememb na nivoju institucije. Institucijo vidim kot bolj ali manj slab okvir za konkretna dejanja posameznikov. In ta so odgovornost ali študentov ali pedagogov. Navsezadnje prav ti, poleg administrativnih in drugih nepedagoških delavcev, sestavljajo akademijo. Zato se mi zdijo izjemno pomembne vse te na prvi pogled majhne drugačnosti – drugosti, ki se dogajajo v okviru formaliziranih postopkov ali tudi zunaj njih.

Kar se mi zdi še posebno pomembno, je »povezovanje« teh drugosti. Čeprav gre na začetku za pomoč podobnosti, pa gre v naslednjih fazah za soobstoj konfliktnosti, ki tudi v nezdruževalni funkciji povzročajo ponovne razmisleke. Poudarjam: ne gre in naj ne bi šlo za zavzemanje prostora z enim načinom, eno formalizacijo, eno vizualizacijo. Navsezadnje se vedno znova izkaže, da sobivanje drugosti drugost omogoča. Ali drugače, pomembno je, da zavzamemo militantno držo do svojih prepričanj, obenem pa ne izgubimo iz vida dejstva, da smo varni takrat, ko premišljujemo o varnosti tistega, ki nam stoji nasproti, in se zavzemamo zanjo. To nikakor ne pomeni relativizacije ali, kot sem rekel, zavzemanja z enim načinom. Daleč od tega – pomeni predvsem še močnejšo konceptualizacijo raznolikih teritorijev.

Kaj je to, kar imenujem militantnost misli, oziroma, za kaj se zavzemam? Za soobstoj misli, seveda. Soobstoj ob čem? Gre za to, da je misel snovna, materialna, kot kateri koli material, ki se pojavlja v okviru naše institucije. Lahko bi rekli: ideja ni koncept, temveč je operacija, je dejanje, ki deluje v materialnem svetu, in kot táko je dejanje radikalne desublimacije – ne povzdigovanja, ne zamaknjenosti, temveč afirmacije. Ali, če sem natančnejši, gre za praznost/nič/nesmisel/problem, ki v nadaljevanju afirmira možnost emancipacije.

Če povzamem besede Rada Rihe: »Ideja je objekt posebnega kova in kot taka je nedizajnirana, je znamenje objektove narejenosti in njegove ontološke negotovosti, ki je znamenje še-odprtosti.

Ne gre za Kantovo idejo, ki spreminja svet na način relacije teorija – praksa oziroma kontemplacija – delovanje. Daleč od tega. Gre za to, da je misel objekt med objekti, da ni teorija, ki posledično deluje na prakso, temveč deli usodo vseh drugih objektov tega sveta.

Pravo vprašanje torej ni, 'kaj je ideja?', temveč 'kaj ideja dela v svetu?'. Misli namreč 'gre za nekaj'. Seveda ne gre za prisilo uresničitve, kajti bojte se uresničitve svojih želja, temveč je pomembno to, da misel vzpostavi distanco do sebe. Da sicer nekaj hoče ali da ji 'za nekaj gre', vendar temu 'hočem' doda še en miselni akt. Je neka stvar, ki daje misliti, je izvor misli, misli o nečem, in kot taka misli neodvisno od izvora, misli samo misel. Je predpostavka čiste misli, ki z delovanjem proizvaja svojo materialnost, in kot taka deluje v realnem svetu in kot delujoča proizvaja motnjo, ki ni nekaj evolucijskega.«³ Primer te stvari ali, če hočete, dobrega dela, delujočega v svetu, je ravno to, da nam daje oziroma nas sili misliti.

2

Govor na obhodu ALUO: zimski semester, januar 2011

Če sem lansko leto govoril o misli, ki z delovanjem proizvaja svojo snovnost, je bil letošnji semester posvečen problemu reprezentacije te misli. Ali drugače, razprava se je vrtela okoli relacije formalno – neformalno. Izhodišče so bili teksti Charlesa Harrisona.

Vračanje kiparstva k tradicionalnemu modelu je stvar nevednosti in ekonomije. Zaskrbljujoče je, da praksa – in to katera koli umetniška praksa – nima moči, da bi se uprla krojenju svoje usode s strani katerega koli, še tako majhnega naročnika. Če bi imela umetnost resnično moč, družbeno in ekonomsko, ne bi niti pomislili na vračanje k tradicionalnemu modelu. Očitna regresija, recimo, splošno sprejetega javnega kiparstva v Sloveniji verjetno sploh ne bi bila možna v tej obliki. Seveda pa je težava – ali del nje – naš molk. To je tudi predmet razprav v letniku o tem, kako se pozablja na historično pridobljene in očitno znova izgubljene smeri modernizma,⁴ ki so vsaj po mojem mnenju temelj sodobnih umetniških praks. Seveda tu ne mislim na zgodnji ali visoki modernizem, temveč na boje, ki so jih bojevali Greenbergovi in Friedovi nasprotniki v minimalističnih in postminimalističnih praksah. Obdelovali smo lekcije poznih šestdesetih let in poskušali izostriti antiformalistične drže tistega časa v povezavi s tem, kar se dogaja danes. Seveda ne gre za to, da nekritično sprejemamo in poveličujemo ali kako drugače mistificiramo prakse, ki so se pojavljale ob visokem modernizmu, temveč za to, da jih reflektiramo, komentiramo in kritiziramo. Gre za raziskave, kritike in razprave, ki naj bi stimulirale razmisleke na temo sodobnih umetniških praks.

Ne gre niti za avtonomijo ali fetišizacijo umetnosti, ki v trenutku svoje zamrznitve v blago postane dogmatska in dekadentna. Avtonomija v umetniški praksi mora biti vedno in kadar koli relativna, kar omogoča oziroma pomeni biti odprt do kritike, »realizma« okolja in sprememb, ki jih nove situacije ustvarjajo. Še več, relativnost avtonomije je treba nenehno pregledovati in jo postavljati v kontekst sveta, v katerem se razmere spreminjajo, se pravi v zgodovini, ki jo živimo in ustvarjamo. Če bi namreč dopustili fiksiranje avtonomije umetnosti, bi to pomenilo, da sprejemamo predpise, protokole, kakšne naj bi bile umetniške prakse. Temu se na šoli, kot je naša, seveda ne moremo povsem odpovedati, vendar pa poudarjam to hrbtno stran umetnosti, ki govori o tistem, kar (še) ni umetnost/del stroke oziroma del tega, kar eksperti/poznavalci prepoznavajo kot umetnostna dela.

3

Govor na otvoritvi razstave Utopični seminar v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje: letni semester, junij 2011

Čeprav naj bi bil otvoritveni govor neke razstave karseda kratek in posvečen delom in zahvalam vsem sodelujočim, bom sam izkoristil to priložnost, da nekaj povem. Ta »povem« se seveda veže na celoletno delo in razmisleke, ki smo si jih med seboj bolj ali manj uspešno delili pedagogi in študentje.

Ne bom govoril o posameznih delih, navsezadnje so to še vedno študentska dela, narejena v času in prostoru Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Kar se mi zdi pomembno, je, da povem, kako je celoletni projekt potekal in kaj je sprožal. Kako je učinkoval in kot učinkujoč deloval na akterje skupnosti, ali bolje, na akterje kolektiva Utopistov. V primerjavi s historičnimi utopijami naš projekt ni bil rezultat misli enega človeka in njegovega nezadovoljstva z obstoječo družbo. Poizkus, ki smo se ga lotili, je bil zahteven, predvsem zato, ker je bilo vanj vpletenih toliko ljudi, študentov in profesorjev. Postopki, protokoli, metode in prakse poučevanja so se spremenili do mere, do katere smo sprejeli idejo o enakosti inteligenc, kar ne pomeni nič drugega kot to, da ne vstopamo v znane relacije pozicij vednosti, temveč računamo na to, da smo si v sposobnostih učenja enaki in da v proces ne vstopamo kot prazen list papirja, temveč s seboj nosimo ves repertoar predhodnih znanj, védenj ali mnenj.

Če je skupnost združba različnih, ki se jim priznava enakost, pa kolektiv zahteva usmerjenost, ki omogoča učinkovito delovanje, denimo, podjetja. Paradoks, ki se zastavlja pri tem odnosu, je viden že v samih definicijah. Skupnost kot združba posameznikov in kolektiv kot podjetje usmerjenosti, ki omogoča učinkovitost. Ta odnos je treba videti ne samo kot odnose med posameznimi subjekti, temveč tudi kot odnose med posameznimi strokami. Pri projektu so sodelovali študentje vizualnih komunikacij, industrijski oblikovalci, študentje kiparstva in slikarstva ter profesorji teh strok. Kolektivi so se ustvarjali, se razgrajevali, razpadali, se razumeli ali ne razumeli in se ponovno sestavljali. Ne glede na vse drame ali pasivnosti v vsem tem dogajanju pa se mi zdi to mešanje, premeščanje in tudi opuščanje ključno. Ta napor biti skupaj, čeprav z različnih strokovnih, osebnostnih ali mnenjskih pozicij, je ključen. Biti del skupnosti – če sprejemaš pravila igre, seveda – je načeloma lahko. Težava nastane, ko naj bi skupnost delovala kot kolektiv, ki si za nekaj skupaj prizadeva. Tu je igra mnogo bolj zapletena. Militantnost posamičnosti, njene misli ali ideje je treba sicer zagovarjati, a vendar paziti na dostojanstvo druge misli, kar vsekakor potegne za seboj idejo defetišizacije lastne stroke, ki nikakor ni omalovaževanje posameznih strokovnih stališč. Prav tako ne gre za konsenz o tem, kaj je oblikovanje ali umetnost, za konsenz o pravilnem formaliziranju vsebin. Ustvarjalni kolektiv ni konsenzualen, temveč je prostor, ki zagotavlja in omogoča konstruktivne spore, razlike in zamike med praksami. Gre za soobstoj konfliktnosti, ki ne pomeni relativizacije vsega, ampak se posamezna stališča prav z nestrinjanjem reaktivirajo, mobilizirajo, reaktualizirajo in na novo premislijo. To ne pomeni nič drugega kot to, da med posameznimi praksami ni pomiritve, ni zaključka, temveč gre za dinamično razmerje, ki vedno na novo rekonfigurira izkušnjo čutnega. Obenem pa defetišizacija posameznih praks omogoča prav te nove formalne svobode.

Postopki formaliziranja niso zapovedani, so pa v procesu operacionalnosti še delujoče ideje odprti; v tem se razlikujejo od, recimo, zamrznjenih konceptov ali znanih definicij. In tu se mi zdi kolektiv tako pomemben, pa čeprav je to kolektiv samo ene šole, ene institucije, ene naloge ali celo minimalno samo dveh oseb. Šola ali učenje tako ni samo akumulacija empiričnih vednosti v samoti knjige in učenca, daleč od tega: učenje je mešanje teles, ki omogoči srečanja in posledično tudi spore, konflikte, ki se v nadaljevanju lahko izkažejo kot ključni pri demontaži starih in montaži novih pogledov na kar koli že. Šola je tako prostor možnosti interakcije med učiteljem in študenti, med učiteljem in študentom, ali med študenti samimi. Slednje je v okolju umetniških šol nadvse pomembno. Opazovati, kaj delajo drugi, to primerjati s svojim delom ali se konfrontirati z okolico v obliki komentarjev, vprašanj, dvomov ali zagovorov. Sprejeti tovrstna srečanja in biti dojemljiv zanje. Deleuze temu pravi: misliti je srečanje in to srečanje nas sili misliti.⁵ Srečanje je namreč vedno srečanje z nečim, česar ne prepoznamo, kar v nas budi zanimanje – radovednost, ki je sicer lastnost mnogih živali in otrok, pogosto potem zatrta v postopkih dogmatske misli, ki jih zahtevajo institucije.

4

Govor na obhodu ALUO: zimski semester, Afirmacija in smisel, junij 2012

Kot sem v preteklosti že mnogokrat rekel, je prehod od nalog, ki ji zada profesor ali so določene s programom, k samostojnejšemu delu, ki naj bi kulminiralo v diplomi, za študente izjemno težak. V letošnjem študijskem letu sem ubral drugačno pot kot prejšnja leta. Veliko manj sem se neposredno ukvarjal s konkretnimi deli študentov in sem učil nekako od strani. V ospredju sta bila dva pojma: afirmacija in smisel. O njiju sem razglabljal na petkovih predavanjih, ki sem jih izvajal ves semester.

Začeti z nečim, kar bo v prihodnosti lastna umetniška praksa, tako pomeni tudi začeti »misliti s svojo glavo«. Učenje v tem primeru tako ni samo empirični posrednik med nevednostjo in vednostjo, temveč mnogo več. V postopke učenja je vpleteno celotno telo z vsem repertoarjem čutnosti in mišljenja. Lahko bi rekli, da vednost ni nabiranje dogmatskih načel vednosti, ampak je učenje mišljenje onkraj mišljenja; pri tem »onkraj« pomeni prostor onkraj empirije, onkraj znane in zapovedane reprezentacije.

Vendar »onkraj« ni prepuščen neki otroški domišljiji. Domišljijo razumem mnogo bolj kot napor, kako priti do misli, priti do nečesa, za kar nam gre in ima zato za nas neki smisel. Seveda se je treba zavedati pogojev določitve smisla, ki nastaja šele v okolju, ki je razbremenjeno smisla, in tako plava v nedoločenosti nesmisla. Smisel je tako dogodek, ki se zgodi ali pa ne, ni fiksen, je nekakšna razsežnost. To nikakor ne pomeni, da se s smislom nekega početja ne moremo ukvarjati. Zelo pomembno je, da se študent zaveda paradoksov smisla in nesmisla in z njimi tudi operira. Misel, ki je v svoji začetni poziciji kontaminirana s smislom, sproducira le sterilnost, neučinkovitost in dogmatsko misel. Smisel je namreč nekompromitiran takrat, ko je v neposredni bližini nekega problema. Problem je bliže neformalizirani čutnosti kot pa linearnemu postopku »racionalnega« mišljenja. Zelo skrajšano bi lahko rekli: smisel = problem. Spraševanje, tuhtanje, maštanje, ki jih povzroči problem, so neke partikularnosti, ki šele v postopkih reševanja problema vzpostavljajo možnost notranje logike in tako smisla neke rešitve.

Smiselno je to, za kar pri nekomu zares gre. Je srečanje subjekta z neko težavo, motnjo, jezo, ki povzroči problem. Ali drugače, resničnost problema ni vezana na znano empirijo, temveč je prej blizu neki ne-vednosti, ki je negacija le do te mere, da še ne poznamo rešitve. Operativnost ne-ja se namreč kaže le v začetku, v: »treba je začeti«, ali »mene nekaj moti«, ali »jaz hočem drugače«. Afirmacija, ki izrine ne, je namreč v nadaljevanju tisti motor, ki žene mišljenje in z njim povezano prakso. Afirmacija je tako nekakšna slutnja … slutnja rešitve? Slutnja pa govori o tem, da je operacija »problem – ideja« po naravi nezavedna, zunaj empiričnega, zunaj zavestno mišljenega in nereprezentativna. In le kot taka omogoča, da študent postane samostojno delujoči umetnik, kar je na instituciji, kot je naša, navsezadnje tudi naš cilj.

5

Zakaj moramo ponavljati? Okrogla miza ob odprtju razstave Sedanjost in prisotnost – ponovitev 2, oktober 2012

Ponavljamo, da bi si zapomnili, se spomnili, pozabili ali nekaj ponovno ali na novo naredili. Da bi naredili, recimo, izpit ali šolo. Ponavljanje je tako povezano s šolo in učenjem. Ponavljamo lahko enkrat, dvakrat ali celo večkrat. Kar pomeni, da je ponavljanje povezano s števili. Tako imamo prvi U3, drugi U3 in tako dalje. Vendar se števniki včasih na nekem mestu ustavijo; tako, recimo, drugi U3 ni samo drugi U3, temveč je veliko bolj Weiblov U3, ker je bil kustos drugega U3-ja Peter Weibel, ki je s svojim izborom in konceptualnim okvirom močno razburkal slovensko strokovno javnost. Glede na odzive se je nekaj podobnega zgodilo tudi na letošnjem BIU 23 – »oblikovalcem se je zgodil Weibel«, kot je pripomnil kolega Žiga Kariž. Kakor koli že, oba dogodka pričata o tem, da so ponavljanja in so ponavljanja. So ponovitve, ki imajo poleg števnega tudi svoje osebno ime in kot take pričajo o razliki od svojih predhodnikov. Ponovitve niso zato, da bi se spomnili, mnogo bolj so namenjene pozabi predhodnikov. V ospredju je ideja o drugačnem pogledu, ki v obliki razlike afirmira ponovne razmisleke o določeni temi.

Afirmacija je povezana s smislom, čeprav se rojeva v polju negotovosti, nezmožnosti ali nevednosti. Otrok, ki poskuša shoditi, ne ponavlja padcev zato, da bi bolje padal; padce ponavlja zato, da bi shodil. To se mi zdi ključno pri ponavljanju. Tako navsezadnje razumem tudi Aderjeve⁶ padce, ki jih je ponavljal, dokler ni pri svojem zadnjem projektu dokončno padel, seveda v prenesenem smislu, ali shodil, čeprav je pri projektu izgubil življenje. Ampak to je poanta njegovih ponavljanj. Ponavljati ne zaradi padanja; ponavljanje padanja je samo korak na poti do nečesa drugega. Ponovitev tako ni novost zaradi novosti, temveč gostota razlike, ki afirmira mišljenje in v nadaljevanju učenje.

Pri učenju tako rekoč vse šteje in vse se lahko pojavi v nešteto možnih konstelacijah. Vse šteje ne v smislu preštevanja – preštevanje zanima bankirje, ekonomiste ali administracijo; vse šteje v smislu natančnosti. Vsak, še tako majhen detajl lahko na novem mestu spremeni kontekst in vsebino celotne konstelacije. Če vse šteje, je zahteva po izjemni natančnosti toliko bolj obvezujoča.

»Vse šteje« pa po drugi strani pomeni tudi to, da ne gre za nabiranje empirije in dogem, ki se jih učimo v šoli. Daleč od tega, »vse šteje« vključuje tudi vso raznolikost čutnosti. Spomnimo se učenja hoje pri otroku. Vpleteno je vse telo s celotnim repertoarjem čutenja in mišljenja. Da bi se naučili, je treba uporabiti vso domišljijo, to pa razumem bolj kot napor, kako dospeti do misli, kako priti do nečesa, za kar si prizadevamo in ima kot tako za nas neki smisel. Obenem pa ta »do« v besedni zvezi »do misli« pomeni prostor, ki je še pred mislijo, ne nemisel, temveč polnost, intenzivnost čutenja, vznemirjenje, ki nas bo pripeljalo do tega, da bomo prisiljeni misliti.

Vendar se mišljenje ne zgodi z lahkoto, z neko naravnostjo, nič naravnega ni v mišljenju. Misliti je bliže vdoru kot pa dobremu in pridnemu delu. Je plod nekega srečanja nujnosti in mišljenja. Misliti namreč ne pomeni »jaz mislim«, temveč mnogo bolj »nekaj me sili misliti«, ali še natančneje, »misel sama me sili misliti« – ne gre mi iz glave, verjetno ali prav gotovo mislim tudi takrat, ko se mi zdi, da ne mislim. Navsezadnje nam to dokazujejo tudi nenadni prebliski rešitev, ki se pojavijo kar iz nič, kot da – in verjetno je tako – bi se razmislilo samo v sebi, ne da bi na to zavestno in racionalno vplivali.

Pogoj sprožitve mišljenja je intenzivnost srečanja, ki ga predstavlja zaznava nečesa – to, da nekaj opazimo. To, da se kot zaznavajoča oseba srečamo z nečim, kar je sicer zunaj nas, povzroči mišljenje ali nas sili k mišljenju. Na kratko: od čutnega k jazu; vendar jaz ne misli, temveč je operacija »od – k« tista, ki povzroči, da nekaj v nas začne delovati. Misel je vdor nečesa v nas; mi ne začnemo misliti, temveč nas ta gostota, intenzivnost občutenega vznemiri in prisili, da zastavimo problem, in v nas se sproži mišljenje.

Obenem se je treba zavedati, da nastaja smisel neke operacije šele v okolju, ki je razbremenjeno smisla in tako plava v nedoločenosti nesmisla. Smisel je ideja; pri tem se misel ne zvede na smisel, temveč se smisel poraja in strukturira šele v notranjosti postopka mišljenja. Nesmiselnost je tako gradnik smisla in smotrnosti misli. Tu je tudi srž problema trenutne politične oblasti: na vse pretege si želi univerzo, ki bi proizvajala znanja, neposredno uporabna v gospodarstvu. Umetnost, in navsezadnje tudi večina humanističnih znanosti, se močno zaveda pogojev določitve smisla, ki nastajajo šele v okolju, ki je razbremenjeno smisla in tako plava v nedoločenosti nesmisla. Sam uporabljam metaforo divjega travnika, ki ga je treba zalivati, ne da bi natančno vedeli, kje in kaj bo vzcvetelo in se pokazalo v razliki do drugega rastlinja. Poanta smisla ni v predhodnem smotru, temveč naj bi bila univerza razbremenjena iskanj v smislu neposredne učinkovitosti. Smisel se namreč pojavi šele potem, ko razrešimo problem. Problem je slutnja nečesa, neka partikularnost, razkosanost, ki šele v postopkih reševanja problema vzpostavlja možnost notranje logike in smisla neke rešitve.

Operativnost tovrstnega delovanja, h kateremu prištevam tudi umetnost, tako ni na strani neposrednega učinkovanja kot v primeru pamfletnosti politike, temveč je njena operativnost prav v tej nedoločenosti, ki omogoča maštanje. Hrvaška beseda maštanje namreč lepo opiše razliko med operacijo misli in praznostjo misli ali ničem, ki je del umetnostnega delovanja. Umetnostno delo gradi neki prazen prostor, ki omogoči maštanje, ki ni operativna misel, temveč poskuša dati pomene v razponu od ne povsem določenega prostora niča, drobnih prebliskov, sanjarjenj in na koncu do misli, ki ima možnost postati operativna in tako delujoča misel v svetu. Operativnost misli je tu drugo kot operativnost umetnosti. Slednja je na strani ustvarjanja praznega prostora; odstranitev šablon, didaktičnosti in citiranja omogoči, da v prazen prostor nekaj steče. Vsebine tega pretoka seveda ni mogoče kontrolirati, to je stvar misli. Naj ponovim, stvar umetnosti ali bolje operacija umetnosti je nič ali če želite umetnost je za-nič. Besedna igra za-nič, ki ustvari »zaničnost«, je hrbtna stran dobrega umetnostnega dela, ki v svojem postopku, v svoji strukturi, deluje kot logični stroj (tako mora biti). Po drugi strani pa se ideja zaničnosti veže na objekt, ki je neprepoznan, nedizajniran, formalno odprt in ontološko negotov, kar omogoča, da se maštanje sproži.

Na koncu tovrstni razmisleki pokrijejo obe strani te nenavadne definicije za umetnostno delo, ki po eni strani sledi svoji notranji logiki, po drugi strani pa vsebuje element formalne ali kakšne druge negotovosti, ki omogoča še odprtost samega dela in kot taka pripada polju še žive in delujoče ideje. Smisel ponovitve je tako mogoče umestiti v polje delovanja – oziroma še odprtosti in živosti, delujočnosti neke ideje.

1 Obhod profesorjev po letnikih/ateljejih akademije ob koncu semestra.

2 Akademija za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

3 Zapiski s predavanj filozofa R. Rihe na ZRC SAZU v študijskem letu 2009/10.

4 Tu mislim predvsem na pojave, gibanja in prakse, ki so se sicer pojavile ali pojavljale v času modernizma, a niso pripadale praksam slikarstva ali kiparstva na način, kot so jih utemeljevali teoretik modernizma C. Greenberg in njegovi učenci.

5 Gilles Deleuze, Razlika in ponavljanje, Filozofski inštitut, Ljubljana, 2011, str. 230.

6 Bas Jan Ader (1942 – 1975), nizozemski umetnik; velik del njegove prakse so bili padci.