GOVORI,
PAMFLETI (KOMENTARJI, refleksije …)
Jože
Barši
1
Močno dvomim o možnosti večjih
sprememb na nivoju institucije. Institucijo vidim kot bolj ali manj
slab okvir za konkretna dejanja posameznikov. In ta so odgovornost
ali študentov ali pedagogov. Navsezadnje prav ti, poleg
administrativnih in drugih nepedagoških delavcev, sestavljajo
akademijo. Zato se mi zdijo izjemno pomembne vse te na prvi pogled
majhne drugačnosti – drugosti, ki se dogajajo v okviru
formaliziranih postopkov ali tudi zunaj njih.
Kar se mi zdi še posebno pomembno, je
»povezovanje« teh drugosti. Čeprav gre na začetku za pomoč
podobnosti, pa gre v naslednjih fazah za soobstoj konfliktnosti, ki
tudi v nezdruževalni funkciji povzročajo ponovne razmisleke.
Poudarjam: ne gre in naj ne bi šlo za zavzemanje prostora z enim
načinom, eno formalizacijo, eno vizualizacijo. Navsezadnje se vedno
znova izkaže, da sobivanje drugosti drugost omogoča. Ali drugače,
pomembno je, da zavzamemo militantno držo do svojih prepričanj,
obenem pa ne izgubimo iz vida dejstva, da smo varni takrat, ko
premišljujemo o varnosti tistega, ki nam stoji nasproti, in se
zavzemamo zanjo. To nikakor ne pomeni relativizacije ali, kot sem
rekel, zavzemanja z enim načinom. Daleč od tega – pomeni predvsem
še močnejšo konceptualizacijo raznolikih teritorijev.
Kaj je to, kar imenujem militantnost
misli, oziroma, za kaj se zavzemam? Za soobstoj misli, seveda.
Soobstoj ob čem? Gre za to, da je misel snovna, materialna, kot
kateri koli material, ki se pojavlja v okviru naše institucije.
Lahko bi rekli: ideja ni koncept, temveč je operacija, je dejanje,
ki deluje v materialnem svetu, in kot táko je dejanje radikalne
desublimacije – ne povzdigovanja, ne zamaknjenosti, temveč
afirmacije. Ali, če sem natančnejši, gre za
praznost/nič/nesmisel/problem, ki v nadaljevanju afirmira možnost
emancipacije.
Če povzamem besede Rada Rihe: »Ideja
je objekt posebnega kova in kot taka je nedizajnirana, je znamenje
objektove narejenosti in njegove ontološke negotovosti, ki je
znamenje še-odprtosti.
Ne gre za Kantovo idejo, ki spreminja
svet na način relacije teorija – praksa oziroma kontemplacija –
delovanje. Daleč od tega. Gre za to, da je misel objekt med objekti,
da ni teorija, ki posledično deluje na prakso, temveč deli usodo
vseh drugih objektov tega sveta.
Pravo vprašanje torej ni, 'kaj je
ideja?', temveč 'kaj ideja dela v svetu?'. Misli namreč 'gre za
nekaj'. Seveda ne gre za prisilo uresničitve, kajti bojte se
uresničitve svojih želja, temveč je pomembno to, da misel
vzpostavi distanco do sebe. Da sicer nekaj hoče ali da ji 'za nekaj
gre', vendar temu 'hočem' doda še en miselni akt. Je neka stvar, ki
daje misliti, je izvor misli, misli o nečem, in kot taka misli
neodvisno od izvora, misli samo misel. Je predpostavka čiste misli,
ki z delovanjem proizvaja svojo materialnost, in kot taka deluje v
realnem svetu in kot delujoča proizvaja motnjo, ki ni nekaj
evolucijskega.«3
Primer te stvari ali, če hočete, dobrega dela, delujočega v svetu,
je ravno to, da nam daje oziroma nas sili misliti.
2
Govor
na obhodu ALUO: zimski semester, januar 2011
Če sem lansko leto govoril o misli, ki
z delovanjem proizvaja svojo snovnost, je bil letošnji semester
posvečen problemu reprezentacije te misli. Ali drugače, razprava se
je vrtela okoli relacije formalno – neformalno. Izhodišče so bili
teksti Charlesa Harrisona.
Vračanje kiparstva k tradicionalnemu
modelu je stvar nevednosti in ekonomije. Zaskrbljujoče je, da praksa
– in to katera koli umetniška praksa – nima moči, da bi se
uprla krojenju svoje usode s strani katerega koli, še tako majhnega
naročnika. Če bi imela umetnost resnično moč, družbeno in
ekonomsko, ne bi niti pomislili na vračanje k tradicionalnemu
modelu. Očitna regresija, recimo, splošno sprejetega javnega
kiparstva v Sloveniji verjetno sploh ne bi bila možna v tej obliki.
Seveda pa je težava – ali del nje – naš molk. To je tudi
predmet razprav v letniku o tem, kako se pozablja na historično
pridobljene in očitno znova izgubljene smeri modernizma,4
ki so vsaj po mojem mnenju temelj sodobnih umetniških praks. Seveda
tu ne mislim na zgodnji ali visoki modernizem, temveč na boje, ki so
jih bojevali Greenbergovi in Friedovi nasprotniki v minimalističnih
in postminimalističnih praksah. Obdelovali smo lekcije poznih
šestdesetih let in poskušali izostriti antiformalistične drže
tistega časa v povezavi s tem, kar se dogaja danes. Seveda ne gre za
to, da nekritično sprejemamo in poveličujemo ali kako drugače
mistificiramo prakse, ki so se pojavljale ob visokem modernizmu,
temveč za to, da jih reflektiramo, komentiramo in kritiziramo. Gre
za raziskave, kritike in razprave, ki naj bi stimulirale razmisleke
na temo sodobnih umetniških praks.
Ne gre niti za avtonomijo ali
fetišizacijo umetnosti, ki v trenutku svoje zamrznitve v blago
postane dogmatska in dekadentna. Avtonomija v umetniški praksi mora
biti vedno in kadar koli relativna, kar omogoča oziroma pomeni biti
odprt do kritike, »realizma« okolja in sprememb, ki jih nove
situacije ustvarjajo. Še več, relativnost avtonomije je treba
nenehno pregledovati in jo postavljati v kontekst sveta, v katerem se
razmere spreminjajo, se pravi v zgodovini, ki jo živimo in
ustvarjamo. Če bi namreč dopustili fiksiranje avtonomije umetnosti,
bi to pomenilo, da sprejemamo predpise, protokole, kakšne naj bi
bile umetniške prakse. Temu se na šoli, kot je naša, seveda ne
moremo povsem odpovedati, vendar pa poudarjam to hrbtno stran
umetnosti, ki govori o tistem, kar (še) ni umetnost/del stroke
oziroma del tega, kar eksperti/poznavalci prepoznavajo kot umetnostna
dela.
3
Govor
na otvoritvi razstave Utopični
seminar v
Muzeju za arhitekturo in oblikovanje: letni semester, junij 2011
Čeprav naj bi bil otvoritveni govor
neke razstave karseda kratek in posvečen delom in zahvalam vsem
sodelujočim, bom sam izkoristil to priložnost, da nekaj povem. Ta
»povem« se seveda veže na celoletno delo in razmisleke, ki smo si
jih med seboj bolj ali manj uspešno delili pedagogi in študentje.
Ne bom govoril o posameznih delih,
navsezadnje so to še vedno študentska dela, narejena v času in
prostoru Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Kar se mi zdi
pomembno, je, da povem, kako je celoletni projekt potekal in kaj je
sprožal. Kako je učinkoval in kot učinkujoč deloval na akterje
skupnosti, ali bolje, na akterje kolektiva Utopistov. V primerjavi s
historičnimi utopijami naš projekt ni bil rezultat misli enega
človeka in njegovega nezadovoljstva z obstoječo družbo. Poizkus,
ki smo se ga lotili, je bil zahteven, predvsem zato, ker je bilo vanj
vpletenih toliko ljudi, študentov in profesorjev. Postopki,
protokoli, metode in prakse poučevanja so se spremenili do mere, do
katere smo sprejeli idejo o enakosti inteligenc, kar ne pomeni nič
drugega kot to, da ne vstopamo v znane relacije pozicij vednosti,
temveč računamo na to, da smo si v sposobnostih učenja enaki in da
v proces ne vstopamo kot prazen list papirja, temveč s seboj nosimo
ves repertoar predhodnih znanj, védenj ali mnenj.
Če je skupnost združba različnih, ki
se jim priznava enakost, pa kolektiv zahteva usmerjenost, ki omogoča
učinkovito delovanje, denimo, podjetja. Paradoks, ki se zastavlja
pri tem odnosu, je viden že v samih definicijah. Skupnost kot
združba posameznikov in kolektiv kot podjetje usmerjenosti, ki
omogoča učinkovitost. Ta odnos je treba videti ne samo kot odnose
med posameznimi subjekti, temveč tudi kot odnose med posameznimi
strokami. Pri projektu so sodelovali študentje vizualnih
komunikacij, industrijski oblikovalci, študentje kiparstva in
slikarstva ter profesorji teh strok. Kolektivi so se ustvarjali, se
razgrajevali, razpadali, se razumeli ali ne razumeli in se ponovno
sestavljali. Ne glede na vse drame ali pasivnosti v vsem tem
dogajanju pa se mi zdi to mešanje, premeščanje in tudi opuščanje
ključno. Ta napor biti skupaj, čeprav z različnih strokovnih,
osebnostnih ali mnenjskih pozicij, je ključen. Biti del skupnosti –
če sprejemaš pravila igre, seveda – je načeloma lahko. Težava
nastane, ko naj bi skupnost delovala kot kolektiv, ki si za nekaj
skupaj prizadeva. Tu je igra mnogo bolj zapletena. Militantnost
posamičnosti, njene misli ali ideje je treba sicer zagovarjati, a
vendar paziti na dostojanstvo druge misli, kar vsekakor potegne za
seboj idejo defetišizacije lastne stroke, ki nikakor ni
omalovaževanje posameznih strokovnih stališč. Prav tako ne gre za
konsenz o tem, kaj je oblikovanje ali umetnost, za konsenz o
pravilnem formaliziranju vsebin. Ustvarjalni kolektiv ni
konsenzualen, temveč je prostor, ki zagotavlja in omogoča
konstruktivne spore, razlike in zamike med praksami. Gre za soobstoj
konfliktnosti, ki ne pomeni relativizacije vsega, ampak se posamezna
stališča prav z nestrinjanjem reaktivirajo, mobilizirajo,
reaktualizirajo in na novo premislijo. To ne pomeni nič drugega kot
to, da med posameznimi praksami ni pomiritve, ni zaključka, temveč
gre za dinamično razmerje, ki vedno na novo rekonfigurira izkušnjo
čutnega. Obenem pa defetišizacija posameznih praks omogoča prav te
nove formalne svobode.
Postopki formaliziranja niso
zapovedani, so pa v procesu operacionalnosti še delujoče ideje
odprti; v tem se razlikujejo od, recimo, zamrznjenih konceptov ali
znanih definicij. In tu se mi zdi kolektiv tako pomemben, pa čeprav
je to kolektiv samo ene šole, ene institucije, ene naloge ali celo
minimalno samo dveh oseb. Šola ali učenje tako ni samo akumulacija
empiričnih vednosti v samoti knjige in učenca, daleč od tega:
učenje je mešanje teles, ki omogoči srečanja in posledično tudi
spore, konflikte, ki se v nadaljevanju lahko izkažejo kot ključni
pri demontaži starih in montaži novih pogledov na kar koli že.
Šola je tako prostor možnosti interakcije med učiteljem in
študenti, med učiteljem in študentom, ali med študenti samimi.
Slednje je v okolju umetniških šol nadvse pomembno. Opazovati, kaj
delajo drugi, to primerjati s svojim delom ali se konfrontirati z
okolico v obliki komentarjev, vprašanj, dvomov ali zagovorov.
Sprejeti tovrstna srečanja in biti dojemljiv zanje. Deleuze temu
pravi: misliti je srečanje in to srečanje nas sili misliti.5
Srečanje je namreč vedno srečanje z nečim, česar ne prepoznamo,
kar v nas budi zanimanje – radovednost, ki je sicer lastnost mnogih
živali in otrok, pogosto potem zatrta v postopkih dogmatske misli,
ki jih zahtevajo institucije.
4
Govor
na obhodu ALUO: zimski semester, Afirmacija
in smisel,
junij 2012
Kot sem v
preteklosti že mnogokrat rekel, je prehod od nalog, ki ji zada
profesor ali so določene s programom, k samostojnejšemu delu, ki
naj bi kulminiralo v diplomi, za študente izjemno težak. V
letošnjem študijskem letu sem ubral drugačno pot kot prejšnja
leta. Veliko manj sem se neposredno ukvarjal s konkretnimi deli
študentov in sem učil nekako od strani. V ospredju sta bila dva
pojma: afirmacija in smisel. O njiju sem razglabljal na
petkovih predavanjih, ki sem jih izvajal ves semester.
Začeti z nečim, kar bo v prihodnosti
lastna umetniška praksa, tako pomeni tudi začeti »misliti s svojo
glavo«. Učenje v tem primeru tako ni samo empirični posrednik med
nevednostjo in vednostjo, temveč mnogo več. V postopke učenja je
vpleteno celotno telo z vsem repertoarjem čutnosti in mišljenja.
Lahko bi rekli, da vednost ni nabiranje dogmatskih načel vednosti,
ampak je učenje mišljenje onkraj mišljenja; pri tem »onkraj«
pomeni prostor onkraj empirije, onkraj znane in zapovedane
reprezentacije.
Vendar »onkraj« ni prepuščen neki
otroški domišljiji. Domišljijo razumem mnogo bolj kot napor, kako
priti do misli, priti do nečesa, za kar nam gre in ima zato za nas
neki smisel. Seveda se je treba zavedati pogojev določitve smisla,
ki nastaja šele v okolju, ki je razbremenjeno smisla, in tako plava
v nedoločenosti nesmisla. Smisel je tako dogodek, ki se zgodi ali pa
ne, ni fiksen, je nekakšna razsežnost. To nikakor ne pomeni, da se
s smislom nekega početja ne moremo ukvarjati. Zelo pomembno je, da
se študent zaveda paradoksov smisla in nesmisla in z njimi tudi
operira. Misel, ki je v svoji začetni poziciji kontaminirana s
smislom, sproducira le sterilnost, neučinkovitost in dogmatsko
misel. Smisel je namreč nekompromitiran takrat, ko je v neposredni
bližini nekega problema. Problem je bliže neformalizirani čutnosti
kot pa linearnemu postopku »racionalnega« mišljenja. Zelo
skrajšano bi lahko rekli: smisel = problem. Spraševanje, tuhtanje,
maštanje, ki jih povzroči problem, so neke partikularnosti,
ki šele v postopkih reševanja problema vzpostavljajo možnost
notranje logike in tako smisla neke rešitve.
Smiselno je to, za kar pri nekomu zares
gre. Je srečanje subjekta z neko težavo, motnjo, jezo, ki povzroči
problem. Ali drugače, resničnost problema ni vezana na znano
empirijo, temveč je prej blizu neki ne-vednosti, ki je negacija le
do te mere, da še ne poznamo rešitve. Operativnost ne-ja se
namreč kaže le v začetku, v: »treba je začeti«, ali »mene
nekaj moti«, ali »jaz hočem drugače«. Afirmacija, ki izrine ne,
je namreč v nadaljevanju tisti motor, ki žene mišljenje in z njim
povezano prakso. Afirmacija je tako nekakšna slutnja … slutnja
rešitve? Slutnja pa govori o tem, da je operacija »problem –
ideja« po naravi nezavedna, zunaj empiričnega, zunaj zavestno
mišljenega in nereprezentativna. In le kot taka omogoča, da študent
postane samostojno delujoči umetnik, kar je na instituciji, kot je
naša, navsezadnje tudi naš cilj.
5
Zakaj
moramo ponavljati? Okrogla miza ob odprtju razstave Sedanjost
in prisotnost – ponovitev 2,
oktober 2012
Ponavljamo, da bi si zapomnili, se
spomnili, pozabili ali nekaj ponovno ali na novo naredili. Da bi
naredili, recimo, izpit ali šolo. Ponavljanje je tako povezano s
šolo in učenjem. Ponavljamo lahko enkrat, dvakrat ali celo večkrat.
Kar pomeni, da je ponavljanje povezano s števili. Tako imamo prvi
U3, drugi U3 in tako dalje. Vendar se števniki včasih na nekem
mestu ustavijo; tako, recimo, drugi U3 ni samo drugi U3, temveč je
veliko bolj Weiblov U3, ker je bil kustos drugega U3-ja Peter Weibel,
ki je s svojim izborom in konceptualnim okvirom močno razburkal
slovensko strokovno javnost. Glede na odzive se je nekaj podobnega
zgodilo tudi na letošnjem BIU 23 – »oblikovalcem se je zgodil
Weibel«, kot je pripomnil kolega Žiga Kariž. Kakor koli že, oba
dogodka pričata o tem, da so ponavljanja in so ponavljanja. So
ponovitve, ki imajo poleg števnega tudi svoje osebno ime in kot take
pričajo o razliki od svojih predhodnikov. Ponovitve niso zato, da bi
se spomnili, mnogo bolj so namenjene pozabi predhodnikov. V ospredju
je ideja o drugačnem pogledu, ki v obliki razlike afirmira ponovne
razmisleke o določeni temi.
Afirmacija je povezana s smislom,
čeprav se rojeva v polju negotovosti, nezmožnosti ali nevednosti.
Otrok, ki poskuša shoditi, ne ponavlja padcev zato, da bi bolje
padal; padce ponavlja zato, da bi shodil. To se mi zdi ključno pri
ponavljanju. Tako navsezadnje razumem tudi Aderjeve6
padce, ki jih je ponavljal, dokler ni pri svojem zadnjem projektu
dokončno padel, seveda v prenesenem smislu, ali shodil, čeprav je
pri projektu izgubil življenje. Ampak to je poanta njegovih
ponavljanj. Ponavljati ne zaradi
padanja; ponavljanje padanja je samo korak na poti do nečesa
drugega. Ponovitev tako ni novost zaradi novosti, temveč gostota
razlike, ki afirmira mišljenje in v nadaljevanju učenje.
Pri učenju tako rekoč vse šteje in
vse se lahko pojavi v nešteto možnih konstelacijah. Vse šteje ne v
smislu preštevanja – preštevanje zanima bankirje, ekonomiste ali
administracijo; vse šteje v smislu natančnosti. Vsak, še tako
majhen detajl lahko na novem mestu spremeni kontekst in vsebino
celotne konstelacije. Če vse šteje, je zahteva po izjemni
natančnosti toliko bolj obvezujoča.
»Vse šteje« pa po drugi strani
pomeni tudi to, da ne gre za nabiranje empirije in dogem, ki se jih
učimo v šoli. Daleč od tega, »vse šteje« vključuje tudi vso
raznolikost čutnosti. Spomnimo se učenja hoje pri otroku. Vpleteno
je vse telo s celotnim repertoarjem čutenja in mišljenja. Da bi se
naučili, je treba uporabiti vso domišljijo, to pa razumem bolj kot
napor, kako dospeti do misli, kako priti do nečesa, za kar si
prizadevamo in ima kot tako za nas neki smisel. Obenem pa ta »do« v
besedni zvezi »do misli« pomeni prostor, ki je še pred mislijo, ne
nemisel, temveč polnost, intenzivnost čutenja, vznemirjenje, ki nas
bo pripeljalo do tega, da bomo prisiljeni misliti.
Vendar se
mišljenje ne zgodi z lahkoto, z neko naravnostjo, nič naravnega ni
v mišljenju. Misliti je bliže vdoru kot pa dobremu in pridnemu
delu. Je plod nekega srečanja nujnosti in mišljenja. Misliti namreč
ne pomeni »jaz mislim«, temveč mnogo bolj »nekaj me sili
misliti«, ali še natančneje, »misel sama me sili misliti« – ne
gre mi iz glave, verjetno ali prav gotovo mislim tudi takrat, ko se
mi zdi, da ne mislim. Navsezadnje nam to dokazujejo tudi nenadni
prebliski rešitev, ki se pojavijo kar iz nič, kot da – in
verjetno je tako – bi se razmislilo samo v sebi, ne da bi na
to zavestno in racionalno vplivali.
Pogoj sprožitve
mišljenja je intenzivnost srečanja, ki ga predstavlja zaznava
nečesa – to, da nekaj opazimo. To, da se kot zaznavajoča oseba
srečamo z nečim, kar je sicer zunaj nas, povzroči mišljenje ali
nas sili k mišljenju. Na kratko: od čutnega k jazu; vendar jaz ne
misli, temveč je operacija »od – k« tista, ki povzroči, da
nekaj v nas začne delovati. Misel je vdor nečesa v nas; mi ne
začnemo misliti, temveč nas ta gostota, intenzivnost občutenega
vznemiri in prisili, da zastavimo problem, in v nas se sproži
mišljenje.
Obenem se je
treba zavedati, da nastaja smisel neke operacije šele v okolju, ki
je razbremenjeno smisla in tako plava v nedoločenosti nesmisla.
Smisel je ideja; pri tem se misel ne zvede na smisel, temveč se
smisel poraja in strukturira šele v notranjosti postopka mišljenja.
Nesmiselnost je tako gradnik smisla in smotrnosti misli. Tu je tudi
srž problema trenutne politične oblasti: na vse pretege si želi
univerzo, ki bi proizvajala znanja, neposredno uporabna v
gospodarstvu. Umetnost, in navsezadnje tudi večina humanističnih
znanosti, se močno zaveda pogojev določitve smisla, ki nastajajo
šele v okolju, ki je razbremenjeno smisla in tako plava v
nedoločenosti nesmisla. Sam uporabljam metaforo divjega travnika, ki
ga je treba zalivati, ne da bi natančno vedeli, kje in kaj bo
vzcvetelo in se pokazalo v razliki do drugega rastlinja. Poanta
smisla ni v predhodnem smotru, temveč naj bi bila univerza
razbremenjena iskanj v smislu neposredne učinkovitosti. Smisel se
namreč pojavi šele potem, ko razrešimo problem. Problem je slutnja
nečesa, neka partikularnost, razkosanost, ki šele v postopkih
reševanja problema vzpostavlja možnost notranje logike in smisla
neke rešitve.
Operativnost
tovrstnega delovanja, h kateremu prištevam tudi umetnost, tako ni na
strani neposrednega učinkovanja kot v primeru pamfletnosti politike,
temveč je njena operativnost prav v tej nedoločenosti, ki omogoča
maštanje. Hrvaška beseda maštanje namreč lepo opiše
razliko med operacijo misli in praznostjo misli ali ničem, ki je del
umetnostnega delovanja. Umetnostno delo gradi neki prazen prostor, ki
omogoči maštanje, ki ni operativna misel, temveč poskuša
dati pomene v razponu od ne povsem določenega prostora niča,
drobnih prebliskov, sanjarjenj in na koncu do misli, ki ima možnost
postati operativna in tako delujoča misel v svetu. Operativnost
misli je tu drugo kot operativnost umetnosti. Slednja je na strani
ustvarjanja praznega prostora; odstranitev šablon, didaktičnosti in
citiranja omogoči, da v prazen prostor nekaj steče. Vsebine tega
pretoka seveda ni mogoče kontrolirati, to je stvar misli. Naj
ponovim, stvar umetnosti ali bolje operacija umetnosti je nič ali če
želite umetnost je za-nič. Besedna igra za-nič, ki ustvari
»zaničnost«, je hrbtna stran dobrega umetnostnega dela, ki v
svojem postopku, v svoji strukturi, deluje kot logični stroj (tako
mora biti). Po drugi strani pa se ideja zaničnosti veže na objekt,
ki je neprepoznan, nedizajniran, formalno odprt in ontološko
negotov, kar omogoča, da se maštanje sproži.
Na koncu
tovrstni razmisleki pokrijejo obe strani te nenavadne definicije za
umetnostno delo, ki po eni strani sledi svoji notranji logiki, po
drugi strani pa vsebuje element formalne ali kakšne druge
negotovosti, ki omogoča še odprtost samega dela in kot taka pripada
polju še žive in delujoče ideje. Smisel ponovitve je tako mogoče
umestiti v polje delovanja – oziroma še odprtosti in živosti,
delujočnosti neke ideje.
1
Obhod profesorjev po letnikih/ateljejih akademije ob koncu semestra.
2
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
3
Zapiski s predavanj filozofa R. Rihe na ZRC SAZU v študijskem letu
2009/10.
4
Tu mislim predvsem na pojave, gibanja in prakse, ki so se sicer
pojavile ali pojavljale v času modernizma, a niso pripadale praksam
slikarstva ali kiparstva na način, kot so jih utemeljevali teoretik
modernizma C. Greenberg in njegovi učenci.
5
Gilles Deleuze, Razlika in ponavljanje, Filozofski inštitut,
Ljubljana, 2011, str. 230.
6
Bas Jan Ader (1942 – 1975), nizozemski umetnik; velik del njegove
prakse so bili padci.