nedelja, 18. december 2011

NE

Za svoje drugo predavanje na Utopijah sem napovedal, da bom govoril o literarni figuri iz Melvillove novele Bartleby, pisar. Za tiste, ki ne poznate imena Bartleby: gre za ime pisarja iz omenjenega dela, ki je znan po enem samem stavku: »Raje bi, da ne«. Zgodba se dogaja v 19. stoletju v okolju odvetniške pisarne, kjer Bartleby dela kot pisar – prepisuje tekste, odločbe, pravne zadeve, ki mu jih naroča delodajalec. Čeprav je priden in neslišen, odklanja vsako delo, ki ne spada med njegove delovne naloge, z besedami: »Raje bi, da ne.«

Besedilo je očitno vznemirljivo vsaj za teoretike, filozofe in psihoanalitike. Navsezadnje so se ga z analizo lotili Agamben, Deleuze, Derrida, Alenka Zupančič in mnogi drugi. Ker ni ne časa in ne prostora za izčrpnejše povzetke teh študij, naj omenim samo Dolarjevo, ki Bartlebyja postavi ob bok civilni nepokorščini.

Čeprav sem si za izhodišče izbral Bartlebyja, v nadaljevanju ne bom govoril o njem. Osredotočil se bom na zaključek njegovega stavka, na zadnjo besedo, ki bi jo lahko imenoval kar besedico. Zanima me NE.

Seveda pa mi v tem kratkem besedilu za nekaj gre. V nadaljevanju bom razvil nekaj misli kot reakcijo na dve opažanji: eno je zapis na Facebookovi strani oblikovalcev, ki gre nekako takole: „juhuhu, imamo svojo himno“, kar seveda poenostavljeno govori o navdušenju nad tem, da smo del nekega kolektiva, in drugo je opazka študentke, ki je omenila nekaj na temo „preveč filozofiranja“, v nadaljevanju pa pravi: “prenehajmo z govorjenjem in preidimo k akciji”. Seveda bom obe v nekem oziru sicer povsem delujoči in legitimni izjavi pogledal v drugi luči. Naj poudarim, da sta bili obe stimulativni pri razmislekih, ki jih bom danes razvil. Obenem pa naj opomnim, da ju lahko, čeprav sta bili izrečeni v določenem kontekstu in z moje strani iz njega iztrgani, aplicirate na katerokoli prakso ali kontekstualno bližino.

Najprej k drugi: “Dovolj govorjenja, gremo k akciji.” Na prvi pogled deluje poziv nadvse stimulativno, saj poziva k akciji. Ta zahteva je navsezadnje vpisana v delovanje naše družbe. “Just do it” je tako rekoč zapoved, ki se izjemno težko sprijazni z ne-delovanjem, ali če želite, lenobo. Čeprav sem tu precej rokohitrsko izvedel povezavo do lenobe, ki je ne istovetim z govorjenjem, se mi zdi lenoba/ždenje/“dajanje možganov na pašo” pomembna. Posebno v teh novih časih je lenoba nadvse izprijeno dejanje, oziroma bolje rečeno, ne-dejanje. Navsezadnje se je lenobe dotaknil tudi umetnik Kazimir Malevič, ki je napisal esej z naslovom Hvalnica lenobi. Besedilo, napisano davnega leta 1921, je aktualno še danes, ko nas oblastniki potiskajo v področje specializacij, ki naj bi zagotavljale primerno učinkovitost družbe. Oziroma na kratko: “bodite profesionalci/strokovnjaki in držite se okvirov svojega profesionalnega okolja”, pa naj se imenujete arhitekti, zdravniki, odvetniki, ali če želite, slikarji, kiparji ali oblikovalci. Seveda, ta drža vas bo varovala pred negotovim teritorijem misli, razmišljanj, dvomov ali, bog ne daj, emancipatornih vzgibov proti oblastnikom. Delo žal ne osvobaja − oziroma v jeziku Maleviča: »Naj se na čelu lenobe bere, da je začetek vsega dela, brez nje ne bi bilo dela; bila je na samem začetku in s pomočjo prekletstva dela mora vzpostaviti svoj novi raj. Narodi se bojijo lenobe in preganjajo tiste, ki jo sprejemajo. Vse to se dogaja zato, ker je nihče ni dojel kot resnice, ker so jo označili kot ‘Mater vseh pregreh’, ona pa je mati življenja.«[1]

Mladen Stilinovič, hrvaški umetnik, član skupine Šestorica, je ob umetnostnem delu − fotografiji z naslovom Umetnik pri delu, ki ga prikazuje spečega na kavču − leta 1993 napisal manifest z naslovom Pohvala lenobi. Iz sicer eno stran dolgega manifesta bom navedel kratek del:

»Zahodni umetniki niso leni in zato niso več umetniki, temveč so proizvajalci nečesa ...«2 in v nadaljevanju: »Dva najpomembnejša umetnika 20. stoletja sta se ukvarjala z vprašanjem lenobe, v praksi in teoriji: Duchamp in Malevič. Duchamp ni nikoli govoril o lenobi, temveč o ravnodušnosti in nedelu. Na vprašanje Pierra Cabanna, kaj mu je v življenju prineslo največje zadovoljstvo, je Duchamp odgovoril: ‘Prvič, imel sem srečo, da mi nikoli ni bilo treba delati za življenje. Menim, da je delati za življenje imbecilno z ekonomskega stališča. Upam, da bomo nekega dne lahko živeli brez obveze, da moramo delati.’«3

Če sem s pomočjo lenobe relativiziral akcijo, se moram zdaj dotakniti govorjenja. V briljantnem besedilu Mutci postfordizma Ciril Oberstar primerja dve zapovedi. Ena je zapoved, ki jo prakticirajo pri snemanju filma in se glasi: “Tišina, snemamo!” in druga so napisi v tovarnah: “Tišina, delamo.” Oberstar v svojem besedilu razloži, kako je v postfordistični produkciji v delo in njegovo eksploatacijo umeščeno tudi govorjenje. Vendar se bom za potrebe tega zapisa za začetek držal zapovedi: “Tišina!” Tišina navsezadnje pomeni ne reči: “Mezda je prenizka,” ali še huje − se vtikati v strukturne težave razporeditve dobička.

Zapovedi “Tišina, snemamo” pri snemanju filma sledi “Akcija”. Seveda akcija, ki je točno določena in zapovedana. To je teritorij, ki si ga oblastnik nadvse želi. Seveda se v postfordizmu zadeve zapletejo, predvsem zato, ker se iz vsakega govoričenja poskuša narediti blago, ki kuje dobiček. Govor tu ni vključen kot singularno, precej bolj je del tega, kar je blizu koncepta zvočne pokrajine. To je nekaj, kar se meša, brni, šumi in se sklada z logiko zvočnosti strojev, in tako ni mogoče prepoznati posameznega govora ali izjave. Oziroma je govoričenje, ki se ga prepozna kot govor, samo vzporeden delovni proces. Če radikaliziram to misel, navsezadnje tudi obilica simpozijev, pa naj bodo še tako strokovni, govori o tem, da je govoričenje del postfordistične produkcije blaga. Da je šum govoričenja ali zvočna pokrajina del strategije zasedanja prostora glave z namenom, da le ne bi mislili, je razvidno tudi iz dokaj prikritega, vendar nadvse realnega dejstva, da smo veliko bolj kot vizualna družba v resnici družba zvoka. Pri tem se je treba zavedati, da je mogoče odvrniti pogled, veliko težje pa se je zavarovati pred manj očitno manipulacijo z zvokom.

Da sta zapoved tišine in poziv k akciji posebno nevarna v času ekonomske in vsesplošne družbene krize, priča tudi Žižkov poziv, ki se glasi: “Stari izrek ‘Prenehaj z govorjenjem, stori nekaj!’ je ena največjih neumnosti, kar jih je mogoče izreči, pa naj jo merimo s še tako nizkimi standardi ljudske modrosti. Morda smo z intervencijami, uničevanjem okolja itd. v zadnjem času storili preveč in je čas, da naredimo korak nazaj, razmislimo in rečemo pravo stvar. Res je, da o stvareh pogosto govorimo, namesto da bi jih storili – toda včasih tudi kaj storimo, da bi se izognili govorjenju in razmisleku o tem. Problemu, na primer, namenimo 700 milijard dolarjev, namesto da bi razmislili o vzrokih zanj.”4

Če povzamem, je teza o neju predvsem teza o številnih nejih. Ne prehitri akciji, ne afnanju, ne samozavarovani strokovnosti itd. Relacije nejev z njihovimi nadaljevanji so sicer veliko kompleksnejše, kot sem jih sposoben v tem kratkem besedilu razviti, vendar mi gre za to, da razprem nekatere dileme, ki se mi porajajo ob pozivih, ki sem jih deležen tako rekoč vsakodnevno. Seveda je ta ne tu specifičen, ker ne govori o neju vsepovprek, temveč je vezan na nezadovoljstvo ob nekaterih trenutnih praksah. Govori bolj o ne nečemu, kar ni ne vsemu, temveč naj bi bil ta točno določen ne spodbuda k nekemu ja. Ker ne gre samo za ne, temveč gre za nove konstelacije, čemu ne in čemu ja, je o tem treba misliti.

Ker je misel nadvse pomembna, bom tukaj ponovil del govora, ki sem ga imel na zaključnem obhodu profesorjev ALUO maja 2010. Seveda je treba vedeti, zakaj ravno tam ta govor. Šlo je za to, da kolege opomnim, da je samo praktično delo odločno premalo in da je delo, sicer v naši ustanovi tako omalovaževano, tudi “govorjenje”.

»Močno dvomim o možnosti večjih sprememb na ravni ustanove. Slednjo vidim veliko bolj kot bolj ali manj slab okvir za konkretna dejanja posameznikov. In to je odgovornost najsibo študentov ali pedagogov. Navsezadnje ravno ti, poleg administrativnih in ostalih nepedagoških delavcev, sestavljajo akademijo. Zato se mi zdijo izjemno pomembne vse te na prvi pogled majhne drugačnosti – drugosti, ki se dogajajo v okviru formaliziranih postopkov ali tudi zunaj njih.

To, kar se mi zdi še posebno pomembno, je povezovanje teh drugosti. Čeprav gre v prvi fazi za pomoč podobnosti, pa gre v naslednjih fazah za soobstoj konfliktnosti, ki tudi v nezdruževalni funkciji povzročajo ponovne razmisleke. Poudarjam: ne gre in naj ne bi šlo za zavzemanje prostora z enim načinom, eno formalizacijo, eno vizualizacijo. Navsezadnje se vedno znova izkaže, da sobivanje drugosti drugost omogoča. Oziroma še drugače, pomembno je, da se zavzamemo za svoja prepričanja, da zavzamemo militantno držo, obenem pa ne izpustimo izpred oči dejstva, da smo varni takrat, ko premišljujemo in se zavzemamo za varnost tistega, ki nam stoji nasproti. To nikakor ne pomeni relativizacije, ali kot sem dejal, zavzemanja prostora z enim načinom. Daleč od tega, pomeni predvsem še močnejšo konceptualizacijo raznolikih teritorijev.

Kje je to, kar imenujem militantnost misli, oziroma za kaj mi gre, za kaj se zavzemam? Seveda mi gre za soobstoj misli. Soobstoj ob čem? Gre mi za to, da povem, da je misel snovna, oziroma še bolje, materialna, kot je to katerikoli material, ki se pojavlja v okviru naše ustanove. Mogoče bi bilo tudi reči: ideja ni koncept, temveč je operacija, je dejanje, ki deluje v materialnem svetu, in kot tako je dejanje radikalne desublimacije – ne povzdigovanja, ne zamaknjenosti, temveč prebujenja.

Ali kot pravi Rado Riha: ‘Ideja je objekt posebnega kova in kot taka je nedizajnirana, je znamenje objektove narejenosti in njegove ontološke negotovosti, ki je znamenje še odprtosti.’5«6

Kot je razvidno iz govora, se zavzemam za nekonsenzualnost ustanove, kar ne pomeni nič drugega kot: dovolimo si raznolikost misli, ki ne pomeni pluralizma idej, temveč spor idej, ki se ravno skozi nestrinjanja reaktivirajo, rekonceptualizirajo in ohranjajo kot žive in tako delujoče ideje. Obenem pa upam, da sem s tem citatom pojasnil svoje videnje ostrosti učinkovanja/delovanja misli, ali če želite, v primeru naše ustanove – govorjenja. Govorjenje v tem primeru ni nič drugega kot formalizirana misel. Vendar pa bi želel odpreti še eno plat govorjenja. Tisto drugo stran, ki na prvi pogled ni stran proizvajanja misli, temveč je govorjenje, ali še bolje, govoričenje, ki ne proizvaja ničesar, razen mogoče ugodja, da smo skupaj, ni pa usmerjeno v proizvodnjo misli, ki bo učinkovala neposredno na realnost sveta. Govorjenje, ki je na prvi pogled prazno, ker denimo ne proizvaja velikih resnic in je bližje nečemu, kar sem prej imenoval lenoba. Oziroma še drugače: ne zanima me širjenje idej, prepričevanje ali usmerjenost k nekemu cilju, rešitvi ali reševanju. Preveč me spominja na učinkovitost, smiselnost nekega početja, na opravičevanje pred družbo, da si učinkovit in s tem njen upravičeni del. Ne, zanima me ravno obratno – nekaj, kar na prvi pogled nima nobenega smisla. Pogovarjanje v celotnem razponu nefunkcionalnega: naj bo to pozdravljanje ali prostodušno klepetanje s sosedi.

Japonska je dežela otokov, gosto naseljenih s prebivalstvom, kjer je tovrstna kultura neverjetno razvita. Globina priklanjanja ali struktura jezika omogoča tovrstne kulturnosti. Sicer na prvi pogled izjemno formalne in vsebinsko izpraznjene oblike govorijo o kompleksnosti in možnosti bivanja na tako majhnem prostoru, obenem pa: ali kultura oziroma vzorci obnašanja ne delujejo kot lepilo, ki družbo drži skupaj? Če to primerjam z vzorcem v dobesednem pomenu, je vzorec nekaj, kar iz posameznih delov ustvarja celoto. Polovica srca, izrezana v vsako posamezno desko, v nizu lesene ograje tvori površino – celoto s srčastim vzorcem. Ta luknja ali nič spremeni posamezne deske v celoto, v eno površino.

Kot ste opazili, sem na strani govorjenja, ki je sicer v mojem pomenu precej raztegljiv pojem, saj se razteza od praznega besedičenja, ki mnogokrat sproducira napako, lapsus (ki se kasneje izkaže kot izjemno operativen), do artikulirane samostojne misli, ki je že dejanje. Naj ponovim, misel je materialna kot katerikoli drug material, recimo v primeru kiparstva bron ali kamen. Seveda misel kot prepoznaven govor v nasprotju z zvočno pokrajino, ki govoru odvzame vsebino. Pa najsibo to minimalni “dober dan” ali pa formalizirana ideja, izrečena v obliki govora ali napisana v obliki krajšega ali daljšega besedila. So misli, ki učinkujejo, ali če želite, delujejo na svet. Spomnite se ideje komunizma. Ne glede na to, da gre za trenutno na prvi pogled povsem deplasiran in zavržen pojem, ki je ime za neko idejo o skupnosti, še vedno deluje, ker ne izgine s tega sveta. Uporabljajo ga za teme seminarjev in konferenc ali pa se z njim obkladajo politični nasprotniki. Rečejo denimo “komunajzar, rdečkar, paradajzar” itd.

O tem, da je slišani in prepoznavni govor, obenem pa tudi lenoba, del tega, kar danes imenujemo emancipatorne prakse, navsezadnje priča tudi ideja francoskega filozofa Jacquesa Rancièrja, ki govori o učinkovanju umetnosti skozi časovni zamik. V knjigi Emancipirani gledalec to pokaže na primeru delavca, ki se odtrga od dela, se ozre in zapazi nekaj, kar mu ni namenjeno, kar ne služi neposrednosti njegovega vsakdana – zapazi namreč lepoto sončnega dneva ali pa skozi okno dvorca, v katerem ravno dela, opazi perspektivo baročnega parka. To je učinek umetnosti, ki deluje kot nekakšna indiferentnost do neposrednosti življenja. Nekakšen stop/zaustavitev v delovanju, “maštanje”, ki kasneje lahko povzroči razmislek o nujnosti nečesa in tako potisne telo v gibanje. Poenostavljeno: najprej lenoba ali “maštanje”, potem razmislek in potem akcija. Ključnost Rancièrjevega koncepta distance – zamika – zadržanja – pasivnosti – indiferentnosti – dislociranosti – nekarnevalskosti – nedidaktičnosti – nemimetičnosti je v tem, da ne reagiramo prehitro. Ravno obratno od: “Just do it!” Obenem pa si tako ravno zaradi praznosti prostora in časa, ki ga zasede s svojim “maštanjem”, v nadaljevanju nekdo, ki naj sicer za nekaj ne bi imel časa, ta čas vzame in se potrdi kot soudeleženec nekega prostora, ki mu prej ni bil namenjen.

Politika se zgodi s prerazporeditvijo distribucij in tu je ključnega pomena konzument. Ravno ta delavec, ki pogleda skozi okno in si lahko reče: “Kakšen super dan … in zdaj lahko delam naprej,” ali pa ga ravno ta premik od dela k pogledu skozi okno kasneje spravi do: “Dost' imam, jaz grem domov.” Če radikaliziram: ne gre za delo, temveč za čas, ki si ga vzamemo. Gre za čas, ki ni namenjen delu. Spomnite se na pojočo miš v Kafkovi kratki zgodbi Pevka Jožefina ali Ljudstvo miši, kjer miš ne poje nič posebnega, prej bi dejali, da poje celo slabo. Poanta vsega pa je, da jo ostale miši hodijo poslušat, kar jih združuje v nekakšnem kolektivu tišine, ali če želite, nedela. Seveda tovrstna kolektivnost omogoča oziroma ustvarja skupnost, ji blaži vsakodnevne tegobe, obenem pa provocira tudi projekt emancipacije. Tako kot totalnost množičnih spektaklov ali mimetičnost filmskih umetnostnih postopkov zasede gledalca, ga mami v usmerjene interaktivnosti ali – v žargonu Marxa – je opij oziroma opoj ljudstva. Navsezadnje nam oblast prek načinov financiranja vsiljuje oblike, ki naj bi producirale čim več uporabnikov, ki naj sodelujejo v tem, kar imenujem šumenje. Po drugi strani pa je umetnostno delo, ki v praznosti prostora in časa omogoča “maštanje” in kasneje mišljenje, nadvse nevarno.

Kako si razložiti ta paradoks angažiranosti, kjer je na prvi pogled ni in se nam zdi, kot da gre samo za estetizacijo? Če pravilno razumem Rancièrja, gre za delitev čutnosti oziroma – kot v primeru enakosti inteligenc – gre tudi tu za to, da področje estetizacije ni rezervirano samo za področja gospostva, temveč je – kot v primeru delavca, ki ukrade pogled na perspektivo parka – tudi tu prostor in čas za estetiko, ki v podaljških svoje neusmerjenosti oziroma nedirektnosti omogoča emancipacijo. Seveda je do politične angažiranosti še precej daleč. Ampak najprej moramo to videti, pa čeprav skozi oči nenavadnih, celo singularnih lepot, ki šele kasneje postanejo univerzalne. Zeleno obarvane muhe, ki se sprehajajo po človeškem blatu, v svojem začetku verjetno niso izhodišče za estetsko, pa vendar je mogoče iz tega narediti estetsko doživetje. Narediti seveda govori o kako. Kar ne kaže na produkcijo kaja, temveč na to, kako je nekaj narejeno. Za antiformalistične napore, ki na prvi pogled govorijo o kaju, se kasneje izkaže, da ravno tako vsebujejo vprašanja, vezana na kako, in paradoksalno znova zdrsavajo v področje formalnega, seveda pa so to druge vrste formalizmi kot v praksah, ki se jim je denimo konceptualizem uprl.

Poenostavljeno emancipacija pomeni dati prostor temu drugemu – pa naj bo to gledalec v teritoriju umetnosti ali študent oziroma učenec v pedagoških praksah – za njegova lastna spoznanja. Od tu do poudarka na tem, kar sam imenujem “za vse”, je samo še korak. Definicija “za vse”, ki jo sicer vežem na idejo o tem, kaj so sodobne umetniške prakse, je pomembna tudi s stališča, da oddaljuje od strokovnosti. Stroka je namreč tista, ki ve, ki se ukvarja s posebnostmi stroke, ki v sebi skriva zapoved – tako je treba – in s tem imobilizira singularnost posameznih del. Posebnosti stroke usmerjajo k strokovnosti, k temu, da nekaj ni dostopno vsem, temveč samo ekspertom. Ali še drugače, k nečemu, kar ni v skupni rabi. Agamben z uporabo besede profanacija to razloži še bolj natančno. Pojem profanosti, kot ga uporablja Agamben, je pojem, ki izvedencem, veščim neke prakse, odvzame to, da je vsebina, s katero se ukvarjajo, samo njihova last. Neekspertnost je pri tem nenadoma prednost. Še več: pozicija “ne vedeti/ne znati” se tu kaže kot ključna. V besedilu o delu Janje Žvegelj sem zaključil z idejo, da je le s pomočjo zavedanja, da ne vemo, mogoč začetek konstruiranja tega, kaj njeno umetnostno delo je. Takšen začetek je nadvse priporočljiv, če ne celo nujen, saj omogoči spregledanje, ki ga predhodna vednost/predsodek otežuje. Na kaj računa sodobna umetnost? Ne na vednost/specializacijo/stroko, temveč na dokaj preprosto dejstvo – da gledalec misli.

Upam, da je zdaj lahko razumeti mojo skepso ob navdušenju nad stroko, oziroma kot sem šaljivo zastavil, nad zapisom “juhuhu, imamo svojo himno”. Himna, zastava ali država namreč izključuje. Ni za vse.

Lep primer izključevanja je pojem umetnosti, ki se izmika definiciji, oziroma še drugače, definicij je vsaj toliko, kot je misli o umetnosti. Težko jo je razviti iz njenega izvora. Seveda je napačna tudi misel o linearno napredujoči umetnosti od slabše prejšnje k boljši današnji. Daleč od tega, jasno je predvsem to, da se pojem in njegova definicija spreminjata. Ali kot pravi Adorno: “Umetnost je vselej označena s tem, kar je bila nekoč, legitimira pa se samo s tem, kar je postala, in je odprta temu, kar hoče in kar nemara more postati.”7 Oziroma še drugače: marsikaj, kar je v preteklosti umetnost bila, danes ni več. Sicer paradoksalna misel, ki kot da izriva zgodovino umetnosti, govori o svoji lastni smrti in rojevanju tistega, kar v preteklosti nikoli ni bilo umetnost. Oziroma, če radikaliziram, določa se v razmerju do tega, kar ni ona sama. Na kaj merim, ko jo postavljam v razmerje do neumetnosti? Naj poenostavim: čeprav je karkoli oziroma kakršnakoli praksa iz življenja lahko tako ali drugače formalizirana v umetnosti, samo življenje ni umetnost. Oziroma obrnjeno: umetnost je del življenja, vendar ni življenje. Je nekakšna formalizirana gostota življenja, je nekakšna bit na potenco in kot taka učinkuje na življenje. Vendar postopki formaliziranja niso konvencija, ravno nasprotno, rojevajo se v postopkih spora in konsenza s preteklostjo ali svojim neposrednim okoljem. Oziroma še preprosteje: ni dogovora o tem, kakšno mora biti umetnostno delo. Vendar bodimo pazljivi, to ne pomeni, da je umetnostno delo lahko kakršnokoli. Vedno na novo se namreč gradi nekaj, kar Ranciere imenuje estetski režim umetnosti.

Če Adorno pri poskusu definiranja umetnosti poseže v polje neumetnosti, je povsem na mestu vprašanje, ali to deluje tudi na ostalih področjih strokovnosti. Očitno je pojem določljiv šele v razmerju z nečim, kar ni on sam. Recimo, slon je slon samo zato, ker je kopica stvari, ki niso slon, kar ne pomeni nič drugega kot to, da ga poleg slonosti definira še vse tisto, kar slon ni. K identiteti stvari, katerekoli stvari, tako sodi tudi nekaj, kar ni ona sama. Pomen te stvari je naluknjan z nejem tiste stvari. Je obenem del stvari in ni tista stvar. Da je nejev tudi na tako preprostem primeru veliko, dokazujejo že tile primeri: slon je denimo to, kar ni žirafa, ali slon je to, kar ni slon, kar pomeni samo to, da ime slon ni stvar sama; besedo slon izgovorimo, pa vendar se slon ne pojavi – ali slon je tako obenem slon in neslon. Kot sem že dejal, definira ga tudi del, ki mu na prvi pogled ne pripada; če namreč neslonovstva ne bi bilo, tudi slona ne bi bilo. Vendar pa je poleg imena slon pomembno še mesto tega imena. Odsotnost stvari same je njeno mesto. To mesto zaznamo, ko izgovorimo besedo slon in vemo, da je njegovo mesto Afrika in Indija. Če se mesto vpisa tega imena spremeni, je to mesto cirkus, živalski vrt ali ime hotela. Slon nikakor ni isti, kot je v primeru svojega prvega vpisa. Navsezadnje to dobro vedo tisti, ki se trudijo z vrnitvijo živali v divjino. Da je mesto vpisa nadvse pomembno, priča tudi Duchampov ready made. Pisoar, ki mu spremenimo mesto, ni več isti pisoar – zdaj je umetnostno delo v formi pisoarja. Sled njegovega prvega mesta, ki ni nič drugega kot odsotnost stvari na tistem mestu, se vsekakor vpisuje v pisoar, vendar pa ga novo mesto reinterpretira, oziroma natančneje, ga resnično spremeni. Cena umetnostnega dela z naslovom Fontana je povsem drugačna od cene pisoarja, čeprav gre za dve povsem enaki formi. Sprememba imena je tako posledica sledi mesta, tega prvotnega mesta, ki ga ni več tam, in stvari same. Pomen je določen s stvarjo samo, njenim imenom in mestom vpisa. Seveda pri prestavljanju in imenovanju deluje subjekt, oziroma natančneje, subjekt je učinek označevalca, vendar bom za potrebe tega besedila ta del razprave pustil ob strani.

To, kar me zanima in s čimer bom zaključil, je, da v procesu stroke deluje tudi tisto, kar na prvi pogled ni stroka – neka ne-stroka, ki jo vedno znova vlečemo v okrilje stroke, in vedno znova se konstruira nova stroka, iz katere znova izpada ne-stroka, ki jo je ponovno treba potegniti v teritorij stroke, da bi se ta mobilizirala, reaktualizirala oziroma na novo premislila svoja stališča. In tako v nedogled. Samo dve možnosti sta – ali da popolnoma utihnemo ali pa da v nedogled govorimo.

Literatura:

Jacques Attali, Hrup, esej o politični ekonomiji glasbe, Maska, Ljubljana 2008.

Jože Barši, Turist, Janja Žvegelj, zbirka Umetnina, Društvo za domače raziskave in Galerija Škuc, Ljubljana 2009.

Zbornik Boj proti delu, 28/1985, založba Krt, Ljubljana 1985.

Mladen Dolar, Cogito kot subjekt nezavednega, v: Razpol 10, Glasilo freudovskega polja, Problemi 5-6/1997, letnik XXXV, Analecta, Ljubljana 1997.

Mladen Dolar (ur.), Bartleby: Raje bi, da ne, Analecta, Ljubljana 2004.

Jacques Lacan, Seminar, Knjiga VII, Etika psihoanalize 19591960, Delavska enotnost, Ljubljana 1988.

Jacques-Alain Miller, Matrica, v: Psihoanaliza in kultura, Freud, Adorno, Marcuse, Assoun, J. A. Miller, Milner, G. Miller, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1981.

Enrique Vila-Matas, Bartleby&Co., Ljubljana 2006.

Ciril Oberstar, Mutci postfordizma, v: Kino 5/6 – Film in filozofija, Društvo za širjenje filmske kulture KINO, Ljubljana 2008.

Rado Riha, predavanja na ZRC SAZU, Ljubljana, pomlad 2011.

Rado Riha, Badiou, Kant in materializem ideje, v: Filozofski vestnik, XXXI 3/2010, Filozofski inštitut ZRC SAZU, Ljubljana 2010.

Colette Soler, Subjekt in drugi, v: Razpol 10, Glasilo freudovskega polja, Problemi 5-6/1997, letnik XXXV, Analecta, Ljubljana 1997.

Slavoj Žižek, K definiciji komunistične kulture, v: Problemi 4-5/2010, Društvo za teoretsko analizo, Ljubljana 2010.

Slavoj Žižek, Najprej kot tragedija, nato kot farsa, Analecta, Ljubljana 2010.

[1] Zbornik Boj proti delu, 28/1985, Kazimir Maljevič, Lenoba – prava resnica človeštva, Krt, knjižnica revolucionarne teorije, str. 91.

2 http://forum.ffzg.hr/viewtopic.php?t=130006&sid=98d670ff5d13d1338b863cb42f0f02f2 (20. 4. 2011, prevod J. Barši)

3 Ibid.

4 Slavoj Žižek, Najprej kot tragedija, nato kot farsa, Analecta, Ljubljana 2010, str. 17.

5 Povzeto po predavanjih filozofa R. Rihe na ZRC SAZU v šolskem letu 2009/10.

6 Del govora, ki sem ga imel na obhodu profesorjev ob končni razstavi študentov umetniških oddelkov na ALUO maja 2010.

7 Theodor W. Adorno, Umetnost, družba, estetika, v: Misel o moderni umetnosti (ur. Janez Vrečko), Ljubljana 1981, str. 95.

Ni komentarjev:

Objavite komentar