Projektiranje javnega (okrogla miza - MAO)

PROJEKTIRANJE JAVNEGA

okrogla miza – MAO (junij 2013)

Jože Barši

Naslov Projektiranje javnega je vsekakor tema, ki ji nisem kos na način neposrednega ustvarjalca v tem področju, navsezadnje nisem projektant tu nastopam kot nekdo, ki je sicer diplomiral arhitekturo delujem pa v polju umetnosti. Maja me je povabila kot nekoga, ki je izven stroke in kot tak bom tudi govoril.

Za začetek si bom izposodil Holleinovo izjavo: „Vse je arhitektura“. Na prvi pogled sicer nadvse nenavadna izjava, ki pa je nadvse natančna. Če je namreč arhitektura vse, je lahko vse le v toliko v kolikor se vanjo vpisuje nekaj kar ni arhitektura. Kar navsezadnje ni težko razumeti. Arhitektura se tako kot katerakoli stvar ali pojem lahko vpisuje le na ozadje svoje negacije. Pojem je namreč določljiv šele v razmerju z nečim, kar ni on sam. Recimo, slon je slon samo zato, ker je kopica stvari, ki niso slon, kar ne pomeni nič drugega kot to, da ga poleg slonosti definira še vse tisto, kar slon ni. K identiteti stvari, katerekoli stvari, tako sodi tudi nekaj, kar ni ona sama. Pomen te stvari je naluknjan z nejem tiste stvari. Je obenem del stvari in ni tista stvar. Vprašanje negacije oziroma Ne-ja je sicer mnogo kompleksnejše, kot ga je mogoče tu razdelati. Če poenostavim oziroma skrajšam, gre za dva NE-ja: en kot zunanji NE, ki je stvar logike, stvar ozadja, zunanjosti in drugi kot notranji NE, ki je po Deleuzu mnogo bolj zanimiv, saj govori o neznanem v stvari sami. Navsezadnje je to NE o katerem tudi sam govorim takrat, ko govorim o robovih in preseganju meja posameznih strok. To so namreč načeloma Ne-ji, ki sem jim stroke, ko delujejo dogmatsko nadvse upirajo.

Javnost je tu tako vpisana kot zunanja stroki. Javni prostor pa kot tista stvar ki je obenem zunaj in znotraj stroke. Zunaj, ker ga naseljuje in uporablja javnost in znotraj, ko ga oblikujejo arhitekti. Če bi poenostavil bi bilo mogoče reči, da javni prostor predstavlja nekakšen notranji NE o katerem sem prej govoril.

Ideja zunanjosti in notranjosti navsezadnje ni daleč od definicije za arhitekturo, ki jo v svojem besedilu Zaris projekta arhitektura zapiše Petra Čeferin. Citiram: "Arhitektura je pri sebi – se pravi, postane arhitektura – šele zunaj sebe. Kaj to pomeni? To pomeni, da zunanjost ni tisto, čemur se mora arhitektura podrediti, in da niti ni goli material, s katerim lahko po mili volji razpolaga. Pač pa v tej zunanjosti arhitektura šele nahaja samo sebe, v njej se arhitektura utelesi, ta zunanjost je telo arhitekture."

Na prvi pogled je del zunanjosti, o kateri govori Čeferinova, uporabnik ali v množini javnost, tu mislim na dogmatsko stroko, ki zagovarja in ve kako je treba in s tem imobilizira singularnosti posameznih del. Posebnosti stroke usmerjajo k strokovnosti, k temu, da nekaj ni dostopno vsem, temveč samo ekspertom,strokovnjakom. Ali še drugače, stroka je nekaj kar ni v skupni rabi, kar je skupnosti izvzeto. Agamben z uporabo besede profanacija to razloži še bolj natančno. Pojem profanosti, kot ga uporablja Agamben, je pojem, ki izvedencem, veščim neke prakse, odvzame to, da je vsebina, s katero se ukvarjajo, samo njihova last. Neekspertnost je pri tem nenadoma prednost. To, da se tudi eksperti obnašajo kot, da ne vedo je ključno, saj omogoči zunanjosti ali obema NE-jema, da začneta delovati. Tako je mogoče razumeti Altov odgovor, da ne ve kaj je arhitektura, obenem pa je projektiral arhitekturo.

V nadaljevanju bi razmerje javnosti in arhitekture rad še poglobil. Ranciere, francoski filozof, ki se ukvarja z estetiko in emancipacijo, v knjigi Emancipirani gledalec pripoveduje zgodbo stavbnega mizarja, ki v nekem gradu polaga parket in se v času odmora ozre skozi okno, kjer opazi baročni park. Prizor, ki mu ni namenjen, pa vendar si ga mizar prisvoji. Skozi to zgodbo stavbnega mizarja, njegove izkušnje obveze dela in užitka ukradenega prizora, Ranciere razvije idejo o distribuciji čutnosti, ki pomeni kje se lahko nekaj kaže in komu je to namenjeno. Emancipacija se tu zgodi v relaciji jaz moram delati in pogledom, ki ni namenjen kontroli rok, temveč je to pogled na svet kot ga zaznavam. Seveda je to lahko katerikoli prizor, ki gledalca požene v tok nečesa, kar sam imenujem maštanje. Maštanje samo po sebi ni emancipatorno, daleč od tega, je pa nek prazen prostor, ki omogoča, da se vanj naseli misel. Recimo: "zakaj sem tako reven" in v nadaljevanju: "uprl se bom". Vendar sam tega upora nikakor ne zmore, s pomočjo drugih, ki čutijo podobno, zaznavajo podobno, pa je to dosegljivo. Debata se tako odvija okoli področja skupnega, skupne čutnosti – oziroma sveta, ki ga zaznavam. Seveda je zaznava oziroma čutnost stvar posameznika, tega da skozi operacijo zapleta s čutnostjo, sem sam, ki si daje prostor niča, ki naredi prostor za nekaj delujočega na telo. Tu delujoča praksa je praksa notranjosti, trebuha, telesa, animaličnosti, delirija, tujosti v svojem lastnem telesu, postajanja v jeziku Deleuza in na koncu maštanja. Na drugi strani je stvar politike stvar zunanjosti, policije, prepovedi in vojne oziroma boja za karkoli že. Čutnost je na strani nemega Munchovega Krika, politika pa je na strani glasnega krika po drugačnem in na novo ustvarjenem svetu.

Gre za to, da je zaznavanje dosegljivo vsem, tako ali drugače imamo razprte čute za vstopanje zaznav, politika pa je tista, kjer se odvija polemika rekonstruiranja ali preokvirjanja možnosti krajev vsebin in form čutnosti, ki se daje v skupno. Če ponovim: politika je polemična oblika o spremembah, preoblikovanju skupnega, estetika pa je tisto, kar sproža zahteve po spremembah. Pri estetiki kot jo razume Ranciere ne gre za formo, temveč za strast, ki jo forma sproža. Grozljivost neke jeze, ki se v nadaljevanju formalizira kot: "tega nočem več, dost mam".

Strast je na strani umetnosti, politika na strani ustvarjanja družbe. Je stalno uravnovešanje in z novimi zahtevami, ponovno rušenje tega ravnovesja in ponovno vzpostavljanje ravnovesja. Čutnost destabilizira, politika stabilizira. To je neskončni krog čutnosti in politike. Politika je predvsem boj za enakost in ta za vse jo povezuje s čutnostjo. Enakost je diskonsenzualna, ni sporazuma o tem kaj enakost je. Je konfliktni vozel o tem kaj enakost je oziroma ni. Spomnite se na razprave o Družinskem zakoniku. Ni pomiritve temveč stalen boj za pridobljene in znova izgubljene ali še nikoli pridobljene pravice enakosti. Potiskanje v poligone posameznih strok, metod, veščin ali vedenj je tako na strani tistega kar Platon imenuje "delo ne čaka" in kar je razlog, da Platon ni dovolil obrtnikom, trgovcem in seveda sužnjem, da bi obiskovali umetnostne dogodke. Močno se je namreč zavedal emancipatornosti umetnosti. Njegova zahteva je namreč bila: "tu pri delu je tvoje mesto". Emancipacija tako pomeni prisvojitev prostora, ki ti ne pripada ali pa ti ga jemljejo. Navsezadnje začetek velikega dela zadnjih uporov po svetu so bila in so vezana na izgubo nekega prostora ali zavzetje nekega prostora.

Politika je tako oder sporov, ki jih ustvarjajo posamezne skupnosti ali še bolje kolektivi, ki jim za nekaj gre. Zakaj omenjam kolektive v razliki do skupnosti? Kolektivi so usmerjeni, imajo isti ali vsaj sličen interes. Spori se tako odvijajo med posameznimi kolektivi. Pa naj bodo to najranljivejši deli družbe, ki jim ravno tako pripada prostor. Javni prostor je tako prostor možnosti uveljavljanja svojih zahtev, ki politiko postavijo pred dejstvo, tukaj smo, slišite nas in zahtevamo enakost. Javni prostor seveda že dolgo ni razumeti samo kot fizični prostor, gre tudi za vse oblike medialnosti, infrastrukture, ki komunikacijo slišnosti ali vidnosti omogočajo. Obenem pa se je potrebno zavedati, da ni idealne stabilne pozicije, daleč od tega, ne gre za perfektnost, pač pa za spore, formalne odprtosti, raznolikosti interpretacij, prevajanj, jecljanj ali delnih razumevanj saj le tu ostaja prostor za slišnost posameznih kolektivov ali celo avtorsko intervencijo.

Kje pa je v vsem tem arhitektura? Naj si znova pomagan s Petro Čeferin in povem vse to je namreč ena od zunanjosti arhitekture. Tako rekoč pogoj arhitekture, zunanjost, ki postaja notranjost. Operativnost stroke, in s tem bom zaključil, je da v okolju stroke deluje tudi tisto, kar na prvi pogled ni stroka – neka nestroka, ki jo vedno na novo vlečemo v okrilje stroke, in vedno na novo se konstruira nova stroka, iz katere izpade neka po novem ne-stroka, in tako v nedogled, da bi se leta reaktualizirala, mobilizirala oziroma na novo premislila svoja stališča.